Appeal court quashes first instance dismissal due to improper application of Article 277(1)(4) ZKP regarding evidence assessment.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court granted the prosecutor's appeal and revoked the first instance court's decision to dismiss the charges. The lower court incorrectly applied Article 277(1)(4) of the Criminal Procedure Act, which governs the sufficiency of evidence for a preliminary sum, instead of conducting a full evidentiary assessment under Article 355(2) during the main hearing. The court found that the first instance judge had already weighed conflicting testimonies and determined the reliability of evidence, thereby exceeding the scope of a preliminary dismissal.
Legislator headnote
AI generatedArticle 277(1)(4) of the Criminal Procedure Act; Article 355(2) of the Criminal Procedure Act: The assessment of evidence sufficiency for a preliminary sum under Article 277(1)(4) ZKP is distinct from the full evidentiary evaluation under Article 355(2) ZKP; a first instance court cannot use the former to dismiss charges if it has already performed the latter by weighing conflicting evidence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožbi višje državne tožilke se ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi.
[JEDRO]
Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, saj ocena, ki ima podlago v navedenem določilu, ni enaka dokazni oceni, ki jo sodišče sprejme, ko odloča o obtožbi na podlagi opravljene glavne obravnave (drugi odstavka 355. člena ZKP), ampak predstavlja oceno oz. ugotovitev, ali iz obtožnega predloga in predlaganih dokazov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da se je sodišče prve stopnje ob materialnem preizkusu obtožnega akta (že) spustilo v presojo verodostojnosti posameznih dokazov oz. je pri nasprotujočih si dokazih (izpoved oškodovanca in zaslišanih prič) tehtalo, kateri so bolj prepričljivi in skladni z drugimi dokazi, torej je opravilo dokazno oceno po metodološkem napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici št. Kt 8048/2016 z dne 14.9.2017, vložen zoper obdolženega M. S., zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Glede stroškov kazenskega postopka je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da ti bremenijo proračun.
2. Proti takemu sklepu je vložila pritožbo višja državna tožilka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 373. členom ZKP, to je, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.
3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, saj ocena, ki ima podlago v navedenem določilu, ni enaka dokazni oceni, ki jo sodišče sprejme po metodološkem postopku iz drugega odstavka 355. člena ZKP, ampak predstavlja oceno oz. ugotovitev, ali iz obtožnega predloga in predlaganih dokazov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje (že) spustilo v presojo verodostojnosti posameznih dokazov oz. je pri nasprotujočih si dokazih (izpoved oškodovanca in zaslišanih prič) tehtalo, kateri so bolj prepričljivi in skladni z drugimi dokazi. V obravnavani zadevi namreč obstaja izpovedba oškodovanca, iz katere izhaja, da naj bi obdolženec bil tisti, ki je storil obravnavano kaznivo dejanje na njegovo škodo, njegovo izpovedbo deloma potrjujeta tudi izpovedbi prič A. A. in M. B., kot pravilno navaja pritožnica. Pritožnica tudi pravilno izpostavlja, da ni dokazov, da pri oškodovancu obstojijo okoliščine oz. razlogi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da želi obdolženca po krivem bremeniti. Pritožnica ima zato prav, da je za utemeljenost suma, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje dovolj dokazov, ko pa bo sodišče prve stopnje odločalo o obtožbi na podlagi opravljene glavne obravnave, pa jih bo ocenjevalo po načelu proste presoje dokazov in v skladu s 355. člen ZKP.
6. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Sodišče prve stopnje bo moralo s postopkom nadaljevati.