Appeal dismissed; court held plaintiff's initial claim sufficed, defendant cannot raise new defenses after first hearing.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ob tem, da je tožeča stranka že v tožbi navedla pravno podlago vtoževanega zahtevka (pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki) in tam navedena merilna mesta odjema električne energije (l. št. 23), predstavljajo ugovori tožene stranke v smeri, da tožeča stranka merilnih mest ni navedla konkretno, predvsem procesno sprenevedanje. Tožena stranka je natančno vedela, na kaj se vtoževana terjatev nanaša. Napačno je zato stališče tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da bi se lahko zoper vtoževano terjatev konkretizirano branila šele, če bi tožeča stranka v svoji trditveni podlagi tako podrobno opisala terjatev, kot sama pričakuje. Kaj takega 212. člen ZPP od pravdnih strank ne zahteva, saj je njegovo bistvo ravno v tem, da trditveno in dokazno breme prehaja z ene na drugo stranko v odvisnosti od konkretiziranosti trditev in uspeha dokazovanja nasprotne stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 47180/2016 z dne 11. 5. 2016 vzdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 19.589,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2016 dalje in 77,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2016 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 1.947,83 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podredno temu je predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo električne energije s pripadajočimi dajatvami (omrežnino in prispevki), kar je na pogodbeni podlagi dobavila toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi presoje, da je tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti izpolnila, medtem ko tožena stranka tega ni plačala. S pravilno in izčrpno obrazloženo utemeljitvijo odločitve se pritožbeno sodišče strinja, zato je ne bo ponavljalo. Odgovorilo bo le še na pritožbene očitke.

6. V sporih iz naslova neplačanih dobav blaga ali opravljenih storitev, ki so potrebne za delovanje (poslovnih ali stanovanjskih) stavb, take vrste spor pa je tudi obravnavani, za sklepčnost tožbe zadošča, da tožeča stranka opredeli stroške, ki jih vtožuje, relevantno časovno obdobje in kadar gre za deljive stroške tudi ključ njihove delitve. Nadaljnja konkretizacija trditev je odvisna od vsebine in podrobnosti ugovorov tožene stranke (prim. odločbe VSRS III Ips 13/2012, VSL II Cpg 716/2016 in tam citirano sodno prakso).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, česar tožena stranka v pritožbi konkretizirano sploh ne izpodbija, da je tožeča stranka v tožbi konkretno navedla kaj vtožuje (dobavo električne energije), za katera merilna mesta, za katero obdobje, v kakšni višini ter na kakšni podlagi, obenem je navedla in opisala tudi posamezne izdane račune z obdobjem dobave, višine plačila ter datumom zapadlosti (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Take navedbe pa za sklepčnost tožbe zadoščajo. Od tod dalje je bilo na toženi stranki breme, da poda konkretizirane ugovore zoper vtoževano terjatev. Tega pa v svoji pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2016 (r. št. 12), na katero se sklicuje v pritožbenem postopku, ni storila. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, so bile njene ugovorne navedbe splošne in pavšalne (6. točka obrazložitve), s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Tožena stranka je torej namesto da bi se konkretizirano branila, v svoji trditveni podlagi omenjala nekatere parametre v zvezi z dobavljeno električno energijo in očitno pričakovala od tožeče stranke, da povzema vsebino vtoževanih položnic. Ob tem, da je tožeča stranka že v tožbi navedla pravno podlago vtoževanega zahtevka (pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki) in tam navedena merilna mesta odjema električne energije (l. št. 23), predstavljajo ugovori tožene stranke v smeri, da tožeča stranka merilnih mest ni navedla konkretno, predvsem procesno sprenevedanje. Tožena stranka je natančno vedela, na kaj se vtoževana terjatev nanaša. Napačno je zato stališče tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da bi se lahko zoper vtoževano terjatev konkretizirano branila šele, če bi tožeča stranka v svoji trditveni podlagi tako podrobno opisala terjatev, kot sama pričakuje. Kaj takega 212. člen ZPP od pravdnih strank ne zahteva, saj je njegovo bistvo ravno v tem, da trditveno in dokazno breme prehaja z ene na drugo stranko v odvisnosti od konkretiziranosti trditev in uspeha dokazovanja nasprotne stranke. Ker je tožena stranka bolj konkretne trditve podala šele v zadnji pripravljalni vlogi, tožeča stranka s konkretizacijo trditev v svoji naslednji pripravljalni vlogi ni bila prekludirana.

8. Pomen in vsebino pravil o prekluzijah je pravilno in izčrpno obrazložilo sodišče prve stopnje, prav tako pa je ta pravila pravilno uporabilo v konkretnem primeru (prim. 6., 7., 9., 22. in 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zgolj pritožbeno ponavljanje, da je tožeča stranka po prvem naroku podala nekatere konkretnejše trditve, toženi stranki ne morejo pomagati do pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo sodišče prve stopnje tako ali tako precej prizanesljivo do procesnega postopanja tožene stranke. Do prvega naroka je namreč tožena stranka vložila le omenjeno pripravljalno vlogo z dne 9. 11. 2016, ki pa je bila povsem splošna. Konkretnejše ugovore je tožena stranka podala šele v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2017, ki je bila vložena kot odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke, ki jo je vložila na naroku 16. 2. 2017. Glede na prej povzeto vsebino trditvene podlage tožeče stranke v tožbi in splošnost odgovora tožene stranke z dne 9. 11. 2016, nadaljnje izmenjevanje pripravljalnih vlog sicer sploh ne bi bilo potrebno. Kolikor pa je do tega že prišlo – tudi zaradi izdatne (nepotrebne) pojasnilne aktivnosti tožeče stranke toženi stranki v vlogi z dne 16. 2. 2017, se tožena stranka na pravila o nastopu prekluzije ne more sklicevati. Tožena stranka bi namreč že v vlogi z dne 9. 11. 2016 lahko podala konkretizirane ugovore zoper vtoževano terjatev, česar pa ni storila, saj si je ali zmotno razlagala, kako podrobno trditveno podlago o vtoževanih računih mora tožeča stranka podati, ali pa zaradi pričakovanih učinkov pravil o prekluzijah računala na to, da bo tožečo stranko spravila v položaj, ko bo lahko trditve podala že po nastopu prekluzije, to je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo.

9. Ker je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo že na podlagi pomanjkljive trditvene oziroma ugovorne podlage tožene stranke (gl. njegove zaključke v 23. točki obrazložitve), tožena stranka tudi ne more uspeti s pritožbenim izpostavljanjem vsebine izpovedi priče A. H.

10. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

11. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).