Appeal dismissed; plaintiff failed to prove price difference due to lack of opposing party's objection.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment rejecting the plaintiff's claim for payment of a price difference. The plaintiff alleged the defendant charged services at an outdated rate, but the court found the plaintiff failed to provide invoices or price lists from the relevant period to substantiate this claim. Crucially, the court ruled that the burden of proof for specific price discrepancies lies with the plaintiff and cannot be established merely by the existence of a dispute or general accounting records without the defendant's specific objection.
Legislator headnote
AI generatedZPP 360. odst. 1; ZPP 350. odst. 2: The necessity for the plaintiff to concretize factual claims regarding price differences depends on the defendant's opposition; without such opposition, the plaintiff bears the full burden of proof and must provide specific evidence of past and current prices, otherwise the claim is inadmissible.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Pritožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Potreba po konkretizaciji tožbenih trditev glede dejstev, katerih trditveno in dokazno breme je na tožeči stranki, je odvisna od nasprotovanja tožene stranke.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.
2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov.
3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.
6. Pritožnica (tožeča stranka) je zahtevala plačilo razlike v ceni opravljenih storitev. Tožbeni zahtevek je utemeljevala s trditvijo, da je v določenem obdobju (od 1. 10. 2014 do 31. 10. 2015) toženi stranki zaračunavala storitve po napačni ceni – namesto po takrat veljavnem ceniku je izdajala račune po starem ceniku. Tožena stranka se je temu upirala z več nasprotnimi stališči. Eno od njih je tudi, da je tožeča stranka storitve vselej zaračunala po veljavnem ceniku in tako tudi izdala račune, ki so bili (kar ni sporno) tudi plačani.
7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokazati razliko v pogodbeni ceni. Razlika v pogodbeni ceni namreč pomeni primerjavo med staro (v tej zadevi zatrjevano po pomoti zaračunano ceno) in novo (aktualno) ceno. Tega ni uspela dokazati, saj ni predložila niti računov niti cenika iz prejšnjega obdobja.
8. Pritožnica navaja, da bi dejstvo, da je zaračunala napačne cene, lahko sodišče prve stopnje ugotovilo iz računa - poračuna v spisu in z zaslišanjem prič. Višje sodišče odgovarja, da iz poračuna v spisu razlika v ceni ne izhaja, predvsem ne izhaja stara cena storitev. Pri tem pa je pomembno, da so vsi računi, ki so v spisu (in jih je predložila tožena stranka), pavšalni, tj. izdani za mesečna obdobja v skupnem znesku, brez navedbe konkretnih količin in cen. Glede zaslišanja prič višje sodišče še dodaja, da bi bila sodba, ki bi se oprla na tako ugotovljena dejstva, obremenjena z relativno bistveno kršitvijo postopka (212. člen ZPP) iz v nadaljevanju navedena razloga.
9. Višje sodišče razlogom prve stopnje namreč dodaja, da je bil tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Tožena stranka se je namreč branila tudi z argumentom, da je pritožnica ves čas zaračunavala cene skladne z veljavnim cenikom (glej prvo pripravljalno vlogo tožene stranke). Trditveno in dokazno breme o razliki med cenami, je bilo na pritožnici in ne na toženi stranki. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Potreba po konkretizaciji tožbenih trditev glede dejstev, katerih trditveno in dokazno breme je na tožeči stranki, je odvisna od nasprotovanja tožene stranke. Ob zgoraj povzetem zatrjevanju tožene stranke je bilo na pritožnici, da najprej konkretno zatrjuje nato pa še dokaže obstoj razlike v neplačani ceni storitve. Kot že rečeno, trditev o drugačnih cenah v primeru spora vsebuje tako trditev o višini prejšnjih – po pomoti zaračunanih cenah kot tudi sedanjih cenah. Ker so prve umanjkale, vsebinsko ni bilo mogoče preizkusiti utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato je bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti že po materialnem pravu.
10. Zato pritožbene trditve, da je tožena stranka nedvomno vedela, da tožeča stranka zaračunava napačne cene ter da to posredno izhaja tudi Pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža v družbi H. d.o.o., niso odločilnega pomena in nanje višje sodišče posebej ne odgovarja (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP). Končno tudi sodišče prve stopnje vsebine te pogodbe v izpostavljenem delu ni presojalo v korist tožene stranke oziroma teh trditev ni vzelo za podlago sodbe (13. točka obrazložitve).
11. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
12. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).