Court dismisses appeal upholding wife's liability for husband's debt under Contract Law provisions.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glede na povzete dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje odločitev pravilno oprlo na določbi 1012. člena ter tretjega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka se je namreč zavezala, da bo odgovarjala za terjatve po sklenjeni kreditni pogodbi kot porokinja in dolžnica. S tem je prevzela odgovornost za celotno obveznost in je privolila, da upnik zahteva poplačilo terjatve bodisi od nje, bodisi od glavnega dolžnika ali od obeh hkrati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 12. 2016 opr. št. VL 125153/2016 glede obveznosti tožene stranke (v nadaljevanju toženka) na plačilo zneska 14.337,35 EUR ter glede plačila odmerjenih izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR (točka I. izreka) ter pod točko II. citirani sklep o izvršbi razveljavilo glede obveznosti toženke plačati znesek 218,99 EUR ter glede zneska 30,00 EUR izvršilnih stroškov. Pod točko III. je toženki naložilo plačilo 1.088,75 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka ter očita, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Očita, da upnik ni terjal terjatve v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom A. M. d.o.o., čeprav je družba razpolagala s premoženjem, ki je presegalo njene dolgove. Pasivnost upnika je pripeljala do tega, da se je premoženje prodalo pod vrednostjo, upniki pa so ostali nepoplačani. Upnik ne upošteva, da je toženka kot porok brez premoženja in ne zmore vtoževanega plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno pojasnilo in se opredelilo do vseh relevantnih navedb strank, zato se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v nadaljevanju pa odgovarja na posamične pritožbene navedbe, pri čemer se sklicuje na določbo 360. člena ZPP 1 .

5. Sodišče je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, ki pritožbeno niso sporna:

- Družba H. A. A. B. d.d. je z družbo A. M. d.o.o. dne 30. 3. 2012 sklenila kreditno pogodbo za kratkoročni kredit v znesku 10.000,00 EUR z dogovorjenimi obrestmi, stroški kredita in stroški vodenja kredita.

- Kreditodajalec družba H. A. A. B. d.d. je s tožečo stranko sklenila pogodbo o oddelitvi s prevzemom z dne 11. 8. 2014, na podlagi katere je bila na tožnico prenesena tudi terjatev po kreditni pogodbi z dne 30. 3. 2012.

- Glavna dolžnica družba A. M. d.o.o. ni izpolnila obveznosti po sklenjeni kreditni pogodbi z dne 30. 3. 2012 in je ostala dolžna še znesek, glede katerega je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo.

- Terjatev tožnice po kreditni pogodbi z dne 30. 3. 2012 znaša skupaj 14.337,35 EUR.

- Toženka je pristopila h kreditni pogodbi z dne 30. 3. 2012 kot porokinja in plačnica.

6. Glede na povzete dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje odločitev pravilno oprlo na določbi 1012. člena 2 ter tretjega odstavka 1019. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka se je namreč zavezala, da bo odgovarjala za terjatve po sklenjeni kreditni pogodbi kot porokinja in dolžnica 3 . S tem je prevzela odgovornost za celotno obveznost in je privolila, da upnik zahteva poplačilo terjatve bodisi od nje, bodisi od glavnega dolžnika ali od obeh hkrati.

7. Na ugovor toženke, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je zoper glavnega dolžnika družbo A. M. d.o.o. tekel stečajni postopek, v katerem bi upnica morala prijaviti vtoževano terjatev, je odgovorilo že sodišče prve stopnje (točka 12. obrazložitve). Sodišče druge stopnje na pritožbene ugovore še dodaja: Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na Občni seji 21. 6. 2013 sprejelo načelno pravno mnenje 4 , da obveznosti kapitalske gospodarske družbe, nad katero je bil opravljen postopek stečaja, z izbrisom iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka, ne prenehajo. Med drugim je pojasnilo, da če tudi od glavnega dolžnika, ki preneha zaradi stečaja, obveznosti ni mogoče več izterjati, ni razloga, da bi upniki z zaključkom stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom, izgubili pravico zahtevati izpolnitev obveznosti od poroka. Zakon 5 sicer res določa, da mora upnik v stečaju glavnega dolžnika priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroke, toda, če tega ne stori, terjatev ne ugasne, temveč odgovarja poroku za škodo, ki jo je ta trpel. Pritožba zato ne more biti uspešna z ugovorom, da sodišče ni ugotavljalo, ali je upnik v stečajnem postopku prijavil svojo terjatev zoper glavnega dolžnika, družbo A. M. d.o.o., ker glede na povzeto materialno pravno argumentacijo, to dejstvo ni pravno relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku 6 .

8. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Določba 360. člena ZPP: V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

2 Določba 1012. člena OZ: S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil.

3 11. člen Kreditne Pogodbe z dne 30.3.2012 - priloga A2

4 Pravna mnenja 1/2013, stran 17.

5 Določba 1022. člena OZ: „V stečaju glavnega dolžnika je upnik dolžan priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega.“

6 Sodba II Ips 135/2013.