Appeal dismissed for failure to prove special legal importance under administrative review statute.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the applicant's appeal against a first-instance decision ordering her to pay contributions for failing to meet employment quotas for disabled persons. The applicant argued that the case involved a particularly important legal question regarding the validity of the employment quota regulation, but the court found this claim insufficiently substantiated. The court ruled that merely citing the statutory provision without demonstrating why the specific legal issue was of special importance did not meet the threshold for allowing a review.
Legislator headnote
AI generatedZakon o upravnem sporu - 83. člen 2. odstavek 2.; An appeal is only admissible if the applicant substantiates that the case involves a particularly important legal question, as a mere citation of the relevant statute without specific justification is insufficient.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.
[JEDRO]
Revidentka z golim sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala izpolnjevana pogoja za dovoljenost revizije po tej določbi, prav tako tega ni izkazala z navedbo, da je v zadevi „posebej pomembno pravno vprašanje dopustnosti uporabe določil Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov po uveljavitvi Uredbe o spremembah Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov z dne 28. 2. 2008 za subjekte, ki opravljajo dejavnost kot tožnica, teh pa je veliko“, saj gre za presplošno navedbo. Kdaj se postavljeno vprašanje lahko šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče v svoji praksi že večkrat pojasnilo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada Republike Slovenije, št. 4932-2-1501809-18 z dne 15. 6. 2015, s katero je ta odločil, da je revidentka zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov (nedoseganja predpisane kvote) za mesec marec 2015 dolžna plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanje invalidov, in sicer 2.241,94 EUR, kar vključuje glavnico in zamudne obresti. Revidentkino pritožbo zoper navedeno odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo, št. 14104-36/2015-2 z dne 24. 8. 2015.
2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. V zvezi z dovoljenostjo revizije se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj o reviziji vsebinsko odloči in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.
3. Revizija ni dovoljena.
4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).
5. Glede na navedeno zadostuje pojasnilo, da revidentka z golim sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala izpolnjevana pogoja za dovoljenost revizije po tej določbi, prav tako tega ni izkazala z navedbo, da je v zadevi „posebej pomembno pravno vprašanje dopustnosti uporabe določil Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov po uveljavitvi Uredbe o spremembah Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov z dne 28. 2. 2008 za subjekte, ki opravljajo dejavnost kot tožnica, teh pa je veliko“, saj gre za presplošno navedbo. Kdaj se postavljeno vprašanje lahko šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče v svoji praksi že večkrat pojasnilo (npr. v sklepih X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010).
6. Glede na vsebino revidentkinega vprašanja lahko Vrhovno sodišče tudi doda, da se je z vprašanjem, ali ima Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov vsebinsko podlago v Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ter z drugimi vprašanji glede ustavnosti in zakonitosti kvotnega sistema, ki ga določa navedena uredba, že večkrat ukvarjalo (v sklepih X Ips 468/2014, X Ips 69/2015, X Ips 70/2015, X Ips 136/2015, X Ips 161/2015, na zadnje v sklepu X Ips 186/2016), pa tovrstnih kršitev ni našlo.
7. Ker uveljavljan pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan, je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.
8. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.