Appeal dismissed; temporary order requires specific property description, not general seizure scope.

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V postopku izdaje začasne odredbe ne zadostuje (kot v izvršilnem postopku) zgolj splošna opredelitev predmeta izvršbe (v tem primeru dolžnikove premičnine).

[OBRAZLOŽITEV]

1. V izpodbijanem delu sklepa, ki se nanaša na prepoved razpolaganja z dolžnikovimi premičninami (med drugim z avtodomom in plovili) ter hrambo teh stvari ter vpisom prepovedi v register, je sodišče prve stopnje zavrglo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve.

2. Upnik je v pritožbi zoper I. točko sklepa uveljavljal pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka in (smiselno) predlagal višjemu sodišču razveljavitev oziroma spremembo izpodbijanega sklepa. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev ter priglasil stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da dolžnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni določno označil premičnin, na katere meri začasna odredba, zato ga je pozvalo, naj to stori. Ker ni ravnal v skladu s pozivom, je sodišče predlog za začasno odredbo v opisanem delu zavrglo.

6. Res je, da 40. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) določa, da upniku v primeru, ko predlaga izvršbo na premičnine, teh v predlogu za izvršbo ni treba natančno označiti, vendar pa se na podlagi 239. člena ZIZ določbe navedenega zakona, ki se nanašajo na izvršbo (le) smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje.

7. V postopku izdaje začasne odredbe ne zadostuje (kot v izvršilnem postopku) zgolj splošna opredelitev predmeta izvršbe (v tem primeru dolžnikove premičnine). Sodišče ne more izdati začasne odredbe, ki bi se nanašala na vse dolžnikove premičnine, temveč se ta lahko izda le glede tistega premoženja, glede katerega je zavarovanje predlagano. Sodišče namreč v postopku zavarovanja samo ne izvaja nobenih aktivnosti, na podlagi katerih bi lahko prišlo do podatkov, katero premoženje dolžnik sploh ima in mu mora zato te podatke (v predlogu za izdajo začasne odredbe) posredovati upnik. (Tudi) zato je, kot to ugotavlja pritožnik, v postopkih izdaje začasne odredbe običajna praksa, da predlagatelj kot predmet zavarovanja predlaga določno označeno premičnino.

8. Višje sodišče je v skladu s prvim odst. 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal upnik, niso podani, prav tako pa izpodbijani del sklepa ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je upnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker upnik ni uspel s pritožbo, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi. odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi dolžnikovo zahtevo za povračilo stroškov, ki jih je imel z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odst. 155. člena ZPP).