Court dismisses appeal; party must prove inability to pay tax without court's ex officio verification.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Sodišče ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati, ali je predlagatelj upravičen do katere od zakonskih olajšav.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse z dne 18. 5. 2016.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi podatkov iz izjave o premoženjskem stanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka izkazuje bilančni dobiček v višini 72.586,00 EUR, da nobeden od njenih štirih transakcijskih računov ni blokiran, v zadnjih treh mesecih pa je prejemala prilive. Ker tožena stranka trditev, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti takoj brez ogrožanja svoje dejavnosti, ni konkretizirala, je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za oprostitev oziroma obročno plačilo sodne takse (za pritožbeni postopek v višini 210,00 EUR) zavrnilo.

5. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo likvidnostnega stanja tožene stranke, saj je ta trenutno nelikvidna in nima sredstev na računih, kar pomeni, da bi bila s plačilom celotnega zneska takse ogrožena njena dejavnost. Višje sodišče najprej ugotavlja, da tožena stranka trditve, da nima sredstev na računih, v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni podala, zato ta v tem pritožbenem postopku predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). K temu pa še dodaja, da, glede na to, da tožena stranka svojih transakcijskih računov nima blokiranih, trenutna nelikvidnost sama po sebi ni pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, zaradi katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost tožene stranke.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka v zvezi s svojim finančnim, premoženjskim in likvidnostnim stanjem trditvenega bremena ni izpolnila. Tožena stranka namreč ni opisala svojega premoženjskega stanja niti ni zatrjevala, da premoženja ne more unovčiti, čeprav bilančni podatki kažejo, da z njim razpolaga. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo tudi, da ni dolžno po uradni dolžnosti preverjati, ali je predlagatelj nemara upravičen do katere od zakonskih olajšav. Stranka mora namreč že v predlogu za taksno oprostitev navesti vsa relevantna dejstva, ki naj jih sodišče upošteva. Če sodišče dvomi v resničnost njenih navedb, pa jih lahko po uradni dolžnosti preveri s pridobivanjem uradnih podatkov (četrti odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišču omogočen vpogled v javno evidenco AJPES, iz katerih je razvidno s strani tožene stranke zatrjevano dejstvo, da je trenutno nelikvidna.

7. Za predlagano (delno) oprostitev ali obročno plačilo sodne takse zato uvodoma opisane okoliščine tudi po stališču višjega sodišča ne zadostujejo. Uveljavljani pritožbeni razlogi so neutemeljeni, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).