Appeal dismissed; tenant evicted from owner's apartment after owner purchased housing right and became full owner.

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Toženec pravnega naslova za bivanje v stanovanju tožnika ni izkazal (7. in 212. člen ZPP). Tožnik je stanovanje odkupil na podlagi stanovanjske pravice leta 1992 in je postal lastnik stanovanja, zaradi česar sklicevanje pritožbe na določilo tretjega odstavka 111. člena SZ-1, ki velja za imetnike stanovanjske pravice in njihove člane v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe, ni utemeljeno, saj tožnik v obravnavanem primeru ni več imetnik stanovanjske pravice, temveč je lastnik in zato je upravičen zahtevati izselitev toženca iz stanovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku prve tožeče stranke na izselitev tožene stranke, ki se je dolžna v 90 dneh izseliti iz stanovanja št. 16. v II. nadstropju stanovanjske stavbe na ..., ... (ID ..., št. 16, v stavbi ..., k.o. ...) ter ga izprazniti svojih osebnih stvari (I. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na izselitev, ki ga je vložila druga tožeča stranka (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni prvi tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 110,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka), druga tožeča stranka pa toženi stranki stroške postopka v višini 73,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila dalje (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je sporno stanovanje tožnik dobil leta 1982 glede na število družinskih članov, med katerimi je bil tudi toženec. Na podlagi dodelitve stanovanjske pravice je torej tožnik postal imetnik stanovanjske pravice in kot tak je lahko kasneje leta 1992 odkupil stanovanje pod ugodnejšimi pogoji po stanovanjskem zakonu, ki je tedaj veljal. Status uporabnika je imel tudi toženec. Zato ne drži navedba sodišča, da je Odločba o dodelitvi stanovanjske pravice in najemna pogodba med občino M. in tožnikom leta 1982 pravno nepomembna. Tudi ni res, da s temi listinami toženec ne more dokazati pravne podlage za bivanje v stanovanju. Tožnik je odkupil stanovanje, v katerem so bili že pred tem tudi njegovi otroci in so le – ti imeli pravico uporabe. Gre za bistvene dokaze, ki bi nedvomno vplivali na odločitev sodišča. Toženec je pravočasno predlagal poizvedbo vseh dokazov glede statusa uporabnika po SZ, to je Odločbo o dodelitvi stanovanjske pravice, najemno pogodbo med Občino in tožnikom, potrdilo o prebivališču in zaslišanje strank, ki bi potrdile, da je toženec vse od leta 1982 uporabljal stanovanje kot družinski član in bil izrecno naveden kot uporabnik stanovanja. Tožnik s tožbo na cesto meče svojega invalidnega otroka, kljub temu, da imajo starši dolžnost preživljanja svojih invalidnih otrok, kar je v nasprotju z Ustavo, ki določa, da je RS socialna država. Določil 92. člena SPZ in 111. člena SZ-1 sodišče ni pravilno uporabilo. Določilo 111. člena SZ-1 določa, da se določbe prejšnjih odstavkov ne uporabljajo za prejšnje imetnike stanovanjske pravice in njihove družinske člane, če do sklenitve pogodbe ni prišlo zaradi razlogov na strani lastnika. V navedenem primeru pa gre za tak primer.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec stanovanje, ki je v lasti tožnika, uporablja brez pravnega naslova. Na podlagi tega dejstva je pravilno uporabilo določili 92. člena SPZ in 111. člena SZ-1. Slednje določilo predpisuje, da oseba, ki stanovanje uporablja, a z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe, stanovanje uporablja nezakonito in lahko lastnik zahteva izpraznitev. Toženec pravnega naslova za bivanje v stanovanju tožnika ni izkazal (7. in 212. člen ZPP). Tožnik je stanovanje odkupil na podlagi stanovanjske pravice leta 1992 in je postal lastnik stanovanja, zaradi česar sklicevanje pritožbe na določilo tretjega odstavka 111. člena SZ-1, ki velja za imetnike stanovanjske pravice in njihove člane v zvezi s sklenitvijo najemne pogodbe, ni utemeljeno, saj tožnik v obravnavanem primeru ni več imetnik stanovanjske pravice, temveč je lastnik in zato je upravičen zahtevati izselitev toženca iz stanovanja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

6. Pritožbena navedba, ki jo izpostavlja toženec, da bi moralo sodišče prve stopnje pri razsojanju upoštevati tudi dejstvo, da je bil toženec uporabnik stanovanja, ki ga je tožnik odkupil na podlagi stanovanjske pravice ter da je tožnik stanovanjsko pravico pridobil tudi zaradi upoštevanja njega kot otroka, za odločitev v zadevi ni relevantna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Posledično je kot nerelevantne pravilno zavrnilo tudi dokazne predloge glede dejstva, da je bil toženec naveden kot uporabnik na odločbi o dodelitvi stanovanjske pravice, kar v postopku ni sporno.

7. Prav tako so pravilni razlogi sodišča prve stopnje o neobstoju dolžnosti preživljanja polnoletnega invalidnega toženca (123. člen ZZZDR), kar je kot oviro za izselitev uveljavljal toženec. Navedeni razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in izčrpno obrazloženi v 10. točki obrazložitve, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in k njim nima kaj dodati.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).