Appeal dismissed; plaintiff failed to prove insolvency despite economic crisis claims for court fee exemption.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court rejected the plaintiff's appeal seeking a full exemption from the court fee, upholding the first-instance court's refusal. The plaintiff argued that the company suffered losses during the economic crisis and should be exempt, but failed to provide specific evidence linking the company to insolvency. The court determined that the plaintiff merely made general claims without detailing how the company's financial state differed from others, and since bank records showed positive balances, the fee would not hinder business operations.
Legislator headnote
AI generatedZakon o sodnih taksah; Tožba za oprostitev sodne takse je zavrnjena, če tožba ne izkazuje, da med gospodarsko krizo trpijo likvidnostne težave tudi tožena stranka.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Drži, da imajo v času gospodarske krize likvidnostne težave mnoge gospodarske družbe, vendar bi morala tožena stranka izkazati, da mednje sodi tudi sama.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.
2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi navaja, da sklep izpodbija zaradi napak v postopku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je upravičena do oprostitve plačila sodne takse v celoti, saj ima družba izgubo. Glede na vse dosedanje podane navedbe predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in jo v celoti oprosti plačila sodne takse.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Drži, da imajo v času gospodarske krize likvidnostne težave mnoge gospodarske družbe, vendar bi morala tožena stranka izkazati, da mednje sodi tudi sama(1), pa tega ni storila prav z ničimer. V pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno, a ne pove, v katerem delu oziroma zakaj. Tako ne prereka ugotovitev sodišča prve stopnje (ki temeljijo na poizvedbah pri banki), da ima tožena stranka prilive in odlive z računa ter da je stanje „krepko pozitivno, in sicer 14.127,37 EUR ter ne izkazuje ovir za prosto poslovanje.“ Ob takih dejanskih ugotovitvah, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, tudi pritožbeno sodišče ne more (materialnopravno) presoditi drugače: takojšnje plačilo sodne takse v višini 180,00 EUR ne bo ogrozilo dejavnosti tožene stranke.
5. Pritožnica tudi ne navede, katere absolutno bistvene kršitev naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, višje sodišče pa jih v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) tudi ni zasledilo, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.
Op. št. (1): Primerjaj sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 360/2015 z 18. 3. 2015 in I Cp 2093/2016 s 25. 8. 2016.