Court dismisses forced treatment order due to lack of specific evidence of real danger to life or health.

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Izrek ukrepa prisilnega zdravljenja je dopusten le, če so ugotovljene (in obrazložene) konkretne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se osebo A. A. zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v … psihiatrični kliniki ... za čas dveh mesecev, najdlje do 28. 2. 2017.

2. Zoper sklep se pritožuje pridržana oseba sama, ne da bi izrecno navajala pritožbene razloge. Navaja, da ni nevaren ne sebi ne komu drugemu in ne ogroža okolice. Prosi za ugodno rešitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega, ne le v pravice do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je zato dopustno le v izjemnih primerih. Po določbi 53. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) je lahko oseba sprejeta v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve in pred izdajo sklepa sodišča, če so podani pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kadar je zaradi narave duševne motnje osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja oziroma preprečijo stiki z okolico, še preden se izpelje postopek za sprejem brez privolitve iz 40. do 50. člena ZDZdr.

5. Po prvem odstavku 39. člena ZDZdr je zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve dopustno, če je izpolnjen eden od pogojev, ki so našteti v 1. alineji 39. člena ZDZdr (če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih in povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim) in, če sta kumulativno izpolnjena pogoja iz 2. alineje (če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje) in 3. alineje (če navedenih vzrokov in ogrožanj ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči – zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali nadzorovano obravnavo).

6. Izpodbijani sklep na podlagi izvedenskega mnenja psihiatra dr. M. K. ugotavlja, da oseba boluje za duševno motnjo (demenco), zaradi katere je njen voljni element tako prizadet, da ne more več izraziti svoje prave volje in je hudo motena njena presoja realnosti. Zavzame stališče, da je zaradi upada kognitivnih sposobnosti (motenj v spominu), ki so posledica bolezni (demence), nesposobna živeti sama in bi, če bi bila prepuščena sama sebi, ogrozila svoje življenje in zdravje. Oseba namreč ni sposobna odločati, načrtovati in predvidevati in ne obvladovati svojega ravnanja do te mere, da bi lahko izvrševala najosnovnejše življenjske potrebe.

7. Izpodbijani sklep le posplošeno ugotavlja, „da oseba ni sposobna preceniti, ali je sposoben dokončati dela, ne da bi pozabil npr. lonec na štedilniku, voziti osebni avtomobil,“ ne ugotavlja pa, katero konkretno ravnanje osebe je bilo razlog za prisilno hospitalizacijo in tudi ne, katero konkretno ravnanje te osebe predstavlja ogrožanje življenja ali hujše ogrožanje zdravja. Četudi ima oseba duševno bolezen in ni sposobna (več) živeti sama, to samo po sebi ne zadošča za izrek najhujšega ukrepa. Za tak ukrep morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, tudi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Ugotovljene (in obrazložene) morajo biti konkretne (in ne posplošene, pavšalne) okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin. Takih okoliščin, kot že obrazloženo, izpodbijani sklep ne ugotavlja. Materialnopravno zmotna je zato presoja izpodbijanega sklepa, da so za izrek ukrepa izpolnjeni pogoji 39. člena ZDZdr.

8. Po navedenem je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je narekovalo ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje upošteva, da je bila oseba, po obvestilu ... psihiatrične klinike ..., dne 6. 1. 2017 premeščena na odprt oddelek.