Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Kp 53012/2010 ECLI:SI:VSLJ:2016:II.KP.53012.2010 AI generated

Appeal dismissed; victim must request fee waiver before each installment, not after all are due.

Case Number VSL sklep II Kp 53012/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court dismissed the victim's appeal against the first-instance court's rejection of a fee waiver request. The victim had already been granted installment payments but submitted a new waiver application only after the final installment became due. The court ruled that the law permits requesting fee relief before any installment becomes payable, not after all obligations have matured.

Legislator headnote

AI generated

ZKP 96. odst. 2; ZKP 96. odst. 9: A party may request exemption or installment payment of court fees before each installment becomes due, not after all installments have matured.

Keywords

AI generated
court fees installment payment fee waiver criminal procedure procedural deadline victim as plaintiff appeal dismissal

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Oškodovanec kot tožilec bi lahko ponovno podal prošnjo za oprostitev plačila sodne takse pred vsakim zapadlim obrokom, in to za obroke, ki še niso zapadli v plačilo, in ne šele potem, ko so v plačilo zapadli že vsi obroki. Ker je podal prošnjo šele po zapadlosti zadnjega obroka, to je po dovoljenem roku, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani predlog oškodovanca kot tožilca A. A. za oprostitev, podredno pa za obročno plačilo sodne takse v višini 480,00 EUR zavrglo kot prepoznega.

2. Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje se je pritožil oškodovanec kot tožilec brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da se njegovi prošnji za oprostitev plačila sodne takse ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 53012/2010 z dne 29.1.2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 53012/2010 z dne 10.12.2013 odločeno, da je oškodovanec kot tožilec na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Oškodovancu kot tožilcu je bil poslan plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 480,00 EUR katerega je 22.1.2014 prejel. Pravočasno je prosil za oprostitev ali obročno plačilo sodne takse. O tej njegovi prošnji je odločalo sodišče prve stopnje s sklepom 21.3.2014 in odločilo, da se oškodovancu kot tožilcu A. A. dovoli obročno plačilo sodne takse in sicer v 24-mesečnih obrokih po 20,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 15.4.2014, vsak naslednji izmed 23-mesečnih obrokov v enaki višini pa vsakega naslednjega 15. dne v mesecu do končnega plačila. Ta sklep je oškodovanec kot tožilec prejel 27.3.2014. Sodišče prve stopnje je 16.5.2016 ugotovilo, da oškodovanec kot tožilec ni plačal sodne takse, ga je sodišče pozvalo, da naj v roku osmih dni po prejemu poziva dostavi potrdilo o plačani sodni taksi. Ta dopis je oškodovanec kot tožilec prejel 11.5.2016 in 13.5.2016 ponovno poslal prošnjo za oprostitev ali obročno plačilo sodne takse.

5. Oškodovanec kot tožilec na sklep, s katerim mu je bilo dovoljeno obročno plačilo sodne takse, ni podal pritožbe in je zato postal sklep pravnomočen in izvršljiv. Zato bi moral oškodovanec kot tožilec pričeti s plačevanjem sodne takse v obrokih kot je bilo določeno s sklepom z dne 21.3.2014. Oškodovanec kot tožilec bi lahko ponovno podal prošnjo za oprostitev plačila sodne takse pred vsakim zapadlim obrokom, in to za obroke, ki še niso zapadli v plačilo, in ne šele potem, ko so v plačilo zapadli že vsi obroki. Ker je podal prošnjo šele po zapadlosti zadnjega obroka, to je po dovoljenem roku, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.