Supreme Court rejects appeal on workers' compensation, ruling old injury date dictates definition over new law.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v višini 634,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

[JEDRO]

Čeprav ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare ne ureja več, je v prehodnih določbah (deveti odstavek 429. člena ZPIZ-2) predvidel uporabo določb 143. do 149. člena ZPIZ-1 do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, če gre za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Ker se na podlagi 429. člena ZPIZ-2 tako še vedno uporablja 145. člen ZPIZ-1, ki izrecno določa, da se invalidnina odmeri glede na vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka, je pri ugotavljanju, ali gre za poškodbo pri delu ali ne, relevanten vzrok telesne okvare v času njenega nastanka, kar posredno odkazuje na uporabo definicije iz 63. člena ZPIZ-1, če ta vzrok nastane pred uveljavitvijo ZPIZ-2.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 26. 11. 2013 in 6. 5. 2014 in tožnici priznalo pravico do invalidnine za 40 % telesno okvaro zaradi poškodbe pri delu od 20. 11. 2012 dalje in toženi stranki naložilo, da izda odločbo o višini in izplačevanju invalidnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 39/2016 z dne 4. 5. 2016 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, kateri predpis je v obravnavani zadevi odločilen za materialnopravno presojo o pravici tožnice do invalidnine za telesno okvaro.

4. Tožena stranka je vložila revizijo, v kateri navaja, da naj bi bilo zmotno stališče, da je treba za določitev vzroka nastanka invalidnosti, uporabiti predpis, ki je veljal v času nastanka poškodbe t. j. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1) (v nadaljevanju ZPIZ-1), saj je tožnica (oziroma njena osebna zdravnica) začela s postopkom za uveljavljanje pravic dne 1. 8. 2013, ko je že veljal novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2) (v nadaljevanju ZPIZ-2). Po določbah ZPIZ-2 bi naj bil lahko vzrok ugotovljene invalidnosti le poškodba izven dela in ne poškodba pri delu. Iz drugega odstavka 390. člena ZPIZ-2 naj bi izhajalo, da je pri vprašanju, kateri zakon je treba uporabiti, bistveno, kdaj se je začel postopek za uveljavljanje pravic, ne pa datum nastanka telesne okvare. Na podlagi 403. člena ZPIZ-2 bi bilo mogoče telesno okvaro upoštevali le, če bi bila posledica poškodbe pri delu, kot jo opredeljuje ZPIZ-2, za kar pa naj v konkretnem primeru ne bi šlo.

5. Tožnica je vložila odgovor na revizijo, v katerem predlaga zavrnitev revizije.

6. V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija ni utemeljena.

8. V tem sporu je sporno vprašanje, ali je poškodbo tožnice, ki se je zgodila dne 15. 11. 2011, zaradi katere je bila z dnem 20. 11. 2012 ugotovljena telesna okvara, možno šteti kot poškodbo pri delu v skladu z definicijo ZPIZ-1, čeprav je bil postopek za priznanje pravice do invalidnine vložen šele 1. 8. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2, ki pa poškodbo pri delu definira drugače. Na podlagi 63. člena ZPIZ-1 je šlo za poškodbo pri delu (med drugim) tudi v primeru, če je zavarovanec poškodbo, utrpel na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, medtem ko ZPIZ-2 določa, da gre v takem primeru za poškodbo pri delu le, če prevoz organizira delodajalec (2. alineja prvega odstavka 66. člena ZPIZ-2).

9. ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare (invalidnine) ne ureja več, saj je bila ta pravica iz zakona izločena z namenom (kot posredno izhaja iz prehodne določbe 403. člena ZPIZ-2), da se jo uredi v drugih predpisih, in sicer v predpisih s področja varstva invalidov. ZPIZ-1 je pravico do invalidnine urejal med dodatnimi pravicami iz obveznega zavarovanja in jo definiral kot denarni prejemek, do katerega je zavarovanec upravičen v primeru telesne okvare (8. člen ZPIZ-1).

10. Čeprav ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare ne ureja več, je v prehodnih določbah (deveti odstavek 429. člena ZPIZ-2) predvidel uporabo določb 143. do 149. člena ZPIZ-1 do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, če gre za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Ker se na podlagi 429. člena ZPIZ-2 tako še vedno uporablja 145. člen ZPIZ-1, ki izrecno določa, da se invalidnina odmeri glede na vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka, je pri ugotavljanju, ali gre za poškodbo pri delu ali ne, relevanten vzrok telesne okvare v času njenega nastanka, kar posredno odkazuje na uporabo definicije iz 63. člena ZPIZ-1, če ta vzrok nastane pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Prehodni določbi tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 in devetega odstavka 429. člena ZPIZ-2, ki določata uporabo določb ZPIZ-1 (vendar le za poškodbo pri delu in poklicno bolezen) ob tem tudi ne določata, da mora iti za poškodbo pri delu v skladu z (novo) definicijo ZPIZ-2. Glede na navedeno je treba v primeru pravic iz naslova telesne okvare na podlagi prehodnih določb ZPIZ-2 vzrok telesne okvare definirati v skladu s predpisom, ki je veljal v času nastanka telesne okvare, kar je v tožničinem primeru ZPIZ-1, ki je veljal na dan 20. 11. 2012, ko je pri njej nastala telesna okvara.

11. Odločitev sodišč druge in prve stopnje, ki sta tožnici priznali pravico do invalidnine ob upoštevanju definicije poškodbe pri delu po ZPIZ-1, je torej pravilna.

12. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških odgovora na revizijo, temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeči stranki so v skladu z odvetniško tarifo priznani stroški v skladu z njenim stroškovnikom, kot je razvidno iz zapisa v odgovoru na revizijo.

----

(1) Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, 96/2012 in nadaljnji.