Appeal dismissed; plaintiff failed to prove ownership of seized funds, negating damage claim against police.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker so bile zasežene stvari vrnjene oškodovancu (pravemu lastniku), tožnik, ki ni izkazal svojega lastništva nad zaseženim denarjem (čeprav morda policija v postopku vračanja zaseženih predmetov oškodovancu ni ravnala povsem pravilno), ni upravičen do odškodnine zanj. Škoda, kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti, mu namreč ni nastala.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 845,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da mora tožnik povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. V pritožbi tožnik uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z vprašanjem, ali je bil denar v trenutku, ko mu ga je zasegla policija, pri tožniku ali ne. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je denar pripadal domnevnemu oškodovancu. Zato policija brez soglasja Okrožnega državnega tožilca oškodovancu ne bi smela vrniti zaseženega denarja. Policist bi moral v skladu z določilom 110. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)(2) zaseženi denar izročiti z ovadbo Okrožnemu državnemu tožilstvu, kazensko sodišče pa bi po izdaji zavrnilne sodbe - po določbi 224. člena ZKP - tožniku denar vrnilo, saj ni bilo razlogov, da se mu odvzame. Po navedenem členu ZKP se zaseženi predmeti vrnejo lastniku oziroma imetniku. Torej ni treba, da je tožnik lastnik zaseženega denarja; da je bil njegov imetnik, pa nedvomno izkazuje potrdilo policije o odvzemu denarja. Opozarja na nasprotja v razlogih sodbe in zapisnikih o izvedbi dokazov ter oporeka verodostojnosti izjav oškodovanca, podanih v kazenskem postopku. Poudarja, da v dokaznem gradivu ni nobenega dokaza, ki bi sodišče prepričal v to, da je lastnik denarja prav domnevni oškodovanec. Sodišče bi moralo ob odsotnosti drugih dokazov v večji meri upoštevati tudi kazensko zavrnilno sodbo, čeprav nanjo ni vezano. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in odločitvi sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine zaradi nezakonitega ravnanja policije. Ta je denar, ki je bil tožniku zasežen, v nasprotju z določbami ZKP vrnila (izročila) domnevnemu oškodovancu že v predkazenskem postopku. Pritožba na podlagi navedenih ugotovitev zavzema stališče, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti. Po izdaji kazenske zavrnilne sodbe zoper tožnika kazensko sodišče ni imelo pravne podlage, da zaseženega denarja tožniku ne bi vrnilo kot imetniku oziroma lastniku. S tem, ko mu denar ni bil vrnjen, mu je nastala škoda. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati lastništva zaseženega denarja, zato ni upravičen do odškodnine, saj mu škoda ni nastala.

6. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izpodbijane sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik graja dejanske ugotovitve (o lastništvu oziroma imetništvu denarja v trenutku zasega).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da tožniku (osumljencu) zasežen denar ni bil njegova last, in da je policija ta denar že v predkazenskem postopku vrnila oškodovancu.

8. Pritožnikova interpretacija določbe 224. člena ZKP, po kateri je treba predmete, ki se med kazenskim postopkom zasežejo, po ustavitvi postopka(3) vrniti tistemu, ki so mu bili zaseženi, pri čemer se ne ugotavlja, ali je ta oseba tudi lastnik zaseženih predmetov, je materialnopravno zmotna. V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je tožnik lastnik zaseženega denarja. Šele v tem primeru bi bilo mogoče govoriti o nastanku škode (tožniku) zaradi ravnanja uradnih oseb.(4)

9. Po določbi prvega odstavka 110. člena ZKP se stvari vrnejo oškodovancu v vsaki fazi kazenskega postopka, torej tudi v predkazenskem postopku, če je hramba zaseženih stvari nesmiselna in niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, pri tem pa gre za stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da so bile zasežene stvari vrnjene oškodovancu (pravemu lastniku), tožnik, ki ni izkazal svojega lastništva nad zaseženim denarjem (čeprav morda policija v postopku vračanja zaseženih predmetov oškodovancu ni ravnala povsem pravilno) ni upravičen do odškodnine zanj. Škoda, kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), mu namreč ni nastala, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.(5)

10. Ostale pritožbene trditve glede na že obrazloženo niso pravno upoštevne in zato nanje ni treba posebej odgovarjati.

11. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

...

Op. št. (2): Pritožnik ima tu verjetno v mislih 220. člen ZKP, kot je zatrjeval že v postopku na prvi stopnji.

Op. št. (3): Kot tudi v drugih procesnih situacijah, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega. Primerjaj 498. člen ZKP.

Op. št. (4): Prim. sklep VSL II Cp 1612/2014, sodba in sklep VSL II Cp 1529/2011.

Op. št. (5): Prim. sodba II Ips 482/2009.