Appeal dismissed; court upheld first instance judgment on debt transfer and procedural rules in insolvency.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 194,22 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8-ih dni od prejema te sodbe.

[JEDRO]

O tem, da je bila terjatev, ki jo je v tem postopku vtoževala prvotna tožeča stranka, prenesena v sedaj vtoževani višini na sedanjo tožečo stranko, med pravdnima strankama ni spora. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po končanju stečajnega postopka nad prvotno tožečo stranko nadaljevalo postopek s singularnim pravnim naslednikom prvotno tožeče stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe v višini 969,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2013 dalje do plačila postopek v tem delu ustavi, v neumaknjenem delu pa je tožbenemu zahtevku ugodilo, tako da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 1.885,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2013 dalje do plačila ter 399,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Iz pritožbe toženca izhaja, da se pritožuje zoper ugodilni del odločbe (sodbo) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Napačno je zavrnjen ugovor stvarne pristojnosti, saj gre za spor v zvezi s stečajnim postopkom. Na sedanjo tožečo stranko v stečajnem postopku nad M. – premoženje izbrisane družbe niso bili preneseni stroški tega postopka, zato so del stečajne mase in ima spor učinek na stečajno maso (se poveča). Če je sodišče po delnem umiku tožbenega zahtevka upoštevalo pravila postopka v sporih majhne vrednosti, bi moralo stranke na glavno obravnavo vabiti po teh pravilih (456. člen ZPP). Tudi v pravnem pouku ni opozoril o omejenosti pritožbenih razlogov. Sodišče nerazumljivo enkrat vodi postopek po pravilih spora majhne vrednosti, drugič po pravilih rednega postopka. V izreku podaljša rok iz drugega odstavka 313. člena ZPP iz 8 na 15 dni. Ker je opustilo dolžnost opozorila iz 456. člena ZPP, nato pa postopek vodilo po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti, je podana absolutna bistvena kršitev določb, saj tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Graja dokazno oceno sodišča glede izpovedi stranke in prič. Ni namreč jasno, ali gre za pravila rednega postopka ali se vodi spor po pravilih spora majhne vrednosti. Pri odmeri stroškov postopka bi moralo sodišče uporabiti določbo 158. člena ZPP, ker je tožeča stranka tožbo delno umaknila. Ob dejstvu, da na tožečo stranko stroški niso bili preneseni, pa sodišče o njih sploh ne bi smelo odločati oziroma bi moralo odločiti, da se plačajo v stečajno maso.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Obrazloženo pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in predlaga višjemu sodišču, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zmotno je sicer stališče izpodbijane sodbe, da zgolj okoliščina, da je bil nad premoženjem izbrisane pravne osebe, to je prvotno tožečo stranko, začet stečajni postopek, ne pomeni, da gre za spor v zvezi s stečajnim postopkom. Dokler je nad prvotno tožečo stranko tekel stečajni postopek, ta ni mogla s tožbo zahtevati plačila njej, pač pa bi lahko zahtevala le plačilo v stečajno maso. Šlo je torej za spor v zvezi s stečajnim postopkom. Vendar pa se je stečajni postopek nad prvotno tožečo stranko tekom tega postopka končal. O tem, da je bila terjatev, ki jo je v tem postopku vtoževala prvotna tožeča stranka, prenesena v sedaj vtoževani višini na sedanjo tožečo stranko, med pravdnima strankama ni spora. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po končanju stečajnega postopka nad prvotno tožečo stranko nadaljevalo postopek s singularnim pravnim naslednikom prvotno tožeče stranke.(1) Stečajni postopek, ki se je vodil nad premoženjem izbrisane pravne osebe, se je pravnomočno končal 4.12.2015. Ko je stečajni postopek končan, stečajne mase ni več in ne more iti za spor v zvezi s stečajnim postopkom. Sodišče sodi glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Takrat stečajni postopek nad kasneje najdenim premoženjem družbe, ki je bila izbrisana iz registra brez likvidacije, ni več tekel, v tej pravdi vtoževana terjatev pa je bila pravnomočno prenesena na tožečo stranko. Za sprejem izpodbijane odločitve je bilo glede na vrednost vtoževane terjatve pristojno okrajno sodišče. Pritožbene navedbe o zgrešeni stvarni pristojnosti tako niso utemeljene.

6. Po delnem umiku tožbe na naroku 5.2.2016 se v postopku uporabljajo pravila o sporih majhne vrednosti (drugi odstavek 449. člena ZPP). Res je sicer, da mora sodišče v postopku v sporih majhne vrednosti v vabilu na glavno obravnavo stranke opozoriti na posebna pravila v takih postopkih (456. člen ZPP) in da sodbo v teh postopkih razglasi takoj po koncu glavne obravnave (prvi odstavek 457. člena ZPP), vendar pa kršitev teh določb lahko predstavlja le relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Te pa niso pritožbeni razlog v postopkih v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbene navedbe o kršitvah določb postopka, ki niso absolutne kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, torej niso relevantne. Še posebej ne očitek sodišču, da je v nasprotju s 313. členom ZPP podaljšalo rok izpolnitve, saj je to v korist pritožnika (kar tudi sam ugotavlja).

7. Uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da tožencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, pa sodišče ni zagrešilo. Upoštevalo je vse navedbe iz pripravljalnih vlog tožene stranke, toženca je vabilo na glavno obravnavo in ga zaslišalo.

8. Prav ima pritožba, da bi moralo sodišče v pravnem pouku navesti, da v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbe ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker napačen pravni pouk ne more iti v škodo stranki, mora višje sodišče upoštevati tudi ta pritožbeni razlog. Vendar pa ga toženec uveljavlja zgolj pavšalno; ne navedene niti v katerem delu graja dokazno oceno sodišča niti razlogov zakaj meni, da je napačna. Nekonkretizirana graja dokazne ocene pa ni upoštevna.

9. Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, le da iz deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Ker je tožeča stranka deloma umaknila tožbo, ni v celoti uspela z uveljavljenim tožbenim zahtevkom, zato pravna podlaga za priznanje vseh stroškov postopka ni prvi odstavek 154. člena ZPP, pač pa tretji odstavek 154. člena ZPP. Tožeča stranka namreč ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, zaradi umaknjenega dela tožbe pa posebni stroški niso nastali. Tožeča stranka ni v stečajnem postopku, torej je sodišče pravilno odločilo, da je dolžan toženec stroške postopka povrniti njej, ne pa jih plačati v stečajno maso. Tožeči stranki gredo tisti stroški postopka, ki so ji nastali, ko je prevzela ta pravdni postopek od pravnega prednika.

10. Po obrazloženem v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere je dolžno skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, mora toženec skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Nagrada za postopek znaša glede na še sporno vrednost 139,20 EUR (87 X 1,6; tar. št. 3210 ZOdvT), pavšal po tar. št. 6001 ZOdvT, 20,00 EUR in 35,02 EUR DDV – ja (tar. št. 6007 ZOdvT). Skladno s četrtim odstavkom 458. člena ZPP je določilo 8 dnevni rok za plačilo stroškov postopka. Zamudnih obresti za primer zamude s plačilom ni določilo, saj mora soditi v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), tožeča stranka pa zamudnih obresti od dosojenih stroškov postopka ni zahtevala.

Op. št. (1): Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 16.6.1999, objavljeno v: Pravna mnenja I/1999, stran 35; sklep Vrhovnega sodišča RS III Ip 96/2006, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 839/2011.