Inheritance by will rejected; heirs denied forced share as they are not statutory forced heirs.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V obravnavanem primeru gre za oporočno dedovanje. To pa je lahko omejeno le z ustanovo nujnega deleža. Oporočitelj namreč ne more razpolagati z delom svojega premoženja, če obstajajo določene osebe iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre po pravu ta del zapustnikovega premoženja. Del zapustnikovega premoženja, ki ga morajo dobiti te osebe, je nujni delež.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo premoženje, ki sodi v zapuščino po pok. D. D., da je zapustnica naredila pisno oporoko pred pričami in da so bili k dedovanju poklicani dediči drugega dednega reda, ki so priznali oporoko. Sodišče je zato razglasilo dediče in sklenilo, da na podlagi pisnih dednih izjav zapuščino deduje oporočna dedinja A. A.

2. Zoper takšno odločitev sta dedinji B. B. in C. C. vložili pravočasni pritožbi, v katerih navajata povsem enake razloge. Tako v pritožbah zatrjujeta, da sta priznali oporoko pok. zapustnice v korist nečakinje in njenega moža, ki jima je zapustnica zapustila svoje celotno premoženje, hkrati pa navajata, da oporoka ni bila notarsko overjena in je zato pomanjkljiva. Navedli sta še, da obstaja dvom, ali je bila oporočiteljica sposobna za razsojenje, dvom, da je bila prisiljena podpisati oporoko z grožnjo, ali da je bila oporoka podpisana zaradi zvijače, ali pa je bila zapustnica v zmoti. Navajata še, da želita zakonito dedovati nujni delež. Predlagata, da se izpodbijani sklep razveljavi zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter napačne ugotovitve dejanskega stanja in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožbi sta neutemeljeni.

4. Pritožnici sta v zapuščinskem postopku z jasnima pisnima izjavama in brez pridržkov priznali zapustničino pisno oporoko sklenjeno pred pričami (67. člen Zakona o dedovanju, ZD). Očitno sta se po izdaji sklepa o dedovanju premislili, ko nepravilno navajata, da bi morala biti oporoka pred pričami še notarsko overjena in z navedbami o zapustničinih morebitnih napakah volje pri njeni sklenitvi. V slednjem primeru bi morali dedinji zahtevati razveljavitev oporoke. Tako pritožbeno sodišče nejasni navedbi pritožnic, ko hkrati navajata, da priznavata oporoko, in hkrati, da dvomita v njeno veljavnost, ne more upoštevati. To ne bi moglo niti v primeru, če bi pritožnici zavzeli jasno stališče o njeni neveljavnosti, saj te z ničemer ne utemeljujeta, niti ne navajata nekrivdnih razlogov, zakaj sta se po izdaji sklepa o dedovanju premislili (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V tem delu je zato pritožba neutemeljena.

5. Neutemeljena pa je tudi zahteva dedinj po zakonitem dedovanju nujnega deleža. Zakon o dedovanju pozna dva pravna naslova, na podlagi katerih lahko določena oseba deduje (dedna naslova): zakon in oporoko (7. člen ZD). Če gre za oporočno dedovanje, ne more iti hkrati še za zakonito. V obravnavanem primeru gre za oporočno dedovanje. To pa je lahko omejeno le z ustanovo nujnega deleža. Oporočitelj namreč ne more razpolagati z delom svojega premoženja, če obstajajo določene osebe iz kroga zakonitih dedičev, ki jim gre po pravu ta del zapustnikovega premoženja. Del zapustnikovega premoženja, ki ga morajo dobiti te osebe, je nujni delež. Dedinji kot hčerki zapustničinega brata ne sodita med nujne dediče (25. člen ZD), zato nujni delež neutemeljeno uveljavljata.

6. Pritožbi dedinj se tako izkažeta za neutemeljeni, zato ju je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani dedni sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).