Appeal dismissed; no causal link between unconstitutional zoning revocation and construction permit denial damages. Court upheld first instance ruling on liability.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ovira za nadaljevanje gradnje, ki je bila sprva ustavljena zaradi nezakonite izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja, je bila v tem, da je ustavno sodišče razveljavilo zazidalni načrt, po katerem je bilo izdano lokacijsko dovoljenje in v tem, da Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine ni dal soglasja za drugo fazo gradnje, zato je bilo pravilno odločeno, da ni vzročne zveze med nezakonitim ravnanjem tožene stranke (povzročene z nezakonito izdajo prvotnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja) in nastalo škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka povrne 60.000.000,00 SIT škode, ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitega ravnanja organov tožene stranke.

Tožeča stranka je proti taki sodbi pravočasno vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Zatrjuje, da odločba Ustavnega sodišča, ki je tožeča stranka ne more izpodbijati, ni pretrgala vzročne zveze, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Zaradi odločbe Ustavnega sodišča je prišlo pri izdaji lokacijskega in gradbenega dovoljenja do spremembe, ki je vplivala na ravnanje v zvezi z izdajo nadaljnjih lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Tožena stranka se na to dejstvo v razmerju do tožeče stranke ne more sklicevati. Napačna je ugotovitev sodišča, da je dne 31.3.1992 odpadla ovira za izdajo odločb. Glede na odločitev Ustavnega sodišča je bilo neskladje že preje. Enako velja, da soglasje Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine P., ni pretrgalo vzročne zveze. Pred izdajo prvotne lokacijske odločbe in gradbenega dovoljenja je ta zavod izdal soglasje. V kolikor je bilo soglasje dano na podlagi predpostavk, ki so se kasneje izkazale kot napačne, ne more to bremeniti tožeče stranke, pač pa navedeni zavod oziroma toženo stranko, ker gre za dokumente, ki so bili potrebni za odločanje in so zato v sferi upravnih organov. Sodišče je tudi zanemarilo časovni element škode, saj je bilo angažiranje sredstev časovno pogojeno. Če bi tožeča stranka na dan vložitve pritožbe imela vsa dovoljenja za dokončanje marine, bi vseeno imela škodo. Če bi sodišče sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke glede zaslišanja prič, bi ugotovilo vsa relevantna dejstva in pravilno odločilo o obstoju vzročne zveze.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje glede na zatrjevana dejstva ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Ravnalo je pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, saj tožeča stranka ni navedla dejstev, za katere ugotovitev bi bilo treba izvesti predlagane dokaze (2. odstavek 7. člena ZPP). Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka utemeljuje odškodninsko odgovornost tožene stranke na tem, da sta bili odločbi tožene stranke z dne 16.3.1990 (priloga A2) in z dne 25.5.1990 (priloga A5) nezakoniti, kar je bilo ugotovljeno z odločbo tožene stranke z dne 19.3.1992 (priloga A9). Tožeča stranka v pritožbi ne graja drugih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, razen ugotovitve, da je ovira za izdajo odločb, torej gradbenega dovoljenja po lokacijskem dovoljenju z dne 16.3.1990, odpadla dne 31.3.1992. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje je pravilna. Iz odločbe tožene stranke z dne 19.3.1992 (priloga A9) je razvidno, da je bila izdaja gradbenega dovoljenja zavrnjena, ker o dodelitvi dela morja, obale in pripadajočega zemljišča tožeči stranki ni odločila občinska skupščina. Sodišče je zato pravilno ugotovilo, da je ovira za izdajo pozitivne odločbe zato odpadla s sprejemom Odloka. To ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno povzelo iz odločbe tožene stranke z dne 14.5.1992 (priloga A12) in z dne 11.11.1992 (priloga A13), s katero je bila tožeči stranki dovoljena gradnja tistih objektov, katerih gradnja je bila z odločbo dne 19.3.1992 zavrnjena. Da pa sta ti dve nadaljnji odločbi organov tožene stranke nezakoniti in vzrok za eventuelno nastalo škodo tožeči stranki, pa tožeča stranka v postopku ni zatrjevala.

Tožeča stranka v pritožbi sicer zatrjuje, da je obstajalo glede na odločbo Ustavnega sodišče neskladje že prej. Pri tem ne pove, kakšno neskladje in med čim je bilo neskladje, ter kakšen vpliv naj bi s pritožbo zatrjevano neskladje imelo na izdajo odločb, za katere tožeča stranka trdi, da je zaradi njih utrpela škodo. Če je s temi pritožbenimi zatrjevanji imela tožeča stranka v mislih, da je obstojalo neskladje med srednjeročnim družbenim planom Občine I. in Odlokom Občine I. o zazidalnem načrtu M., že v času, ko je organ tožene stranke prvič odločal o izdaji lokacijskega oziroma gradbenega dovoljenje, je treba ugotoviti, da Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS št. 18/84 do 26/90) določa, da je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja prostorski izvedbeni načrt (2. odstavek 28. člena), to pa je zazidalni načrt. Ob izdaji spornih odločb, zaradi katerih naj bi tožeča stranka po njenem zatrjevanju utrpela škodo, je bil Odlok Občine I. o zazidalnem načrtu M. v veljavi in ga je organ tožene stranke utemeljeno uporabil kot podlago za izdajo odločbe z dne 16.3.1990 in ni bil dolžan niti pristojen kontrolirati, ali je ta odlok Občine I. v skladu s srednjeročnim planom Občine I.. Kasnejše z odločbo Ustavnega sodišča ugotovljeno neskladje med odlokom in srednjeročnim družbenim planom in odprava prej citiranega odloka pa ne sodi v sfero delovanja tožene stranke, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa v sfero občine, ki je tak odlok sprejela.

Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ovira za dokončanje gradnje v tem, ker je bil z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljen Odlok Občine I. o zazidalnem načrtu M. v I. in v tem, da je Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine P. odklonil soglasje za gradnjo druge etape prve faze in druge faze gradnje marine. Tožeča stranka zatrjuje le, da so vse to okoliščine, ki so nastale v sferi tožene stranke, oziroma vplivale na odločitev tožene stranke in zaradi tega tožena stranka odgovarja za škodo, ki je zaradi tega nastala tožeči stranki, oziroma da ne gre za pretrganje vzročne zveze. Tudi glede tega vprašanje ja zaključek sodišča prve stopnje pravilen. Odškodninska odgovornost tožene stranke je, kot je bilo že rečeno, podana samo za nezakonito in nepravilno ravnanje organov tožene stranke. Odlok o zazidalnem načrtu M. v I., ki je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča, pa je sprejela Občina I. in torej ne spada v sfero tožene stranke.

Tožena stranka pa tudi ne odgovarja za ravnanje Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine P., saj le-ta ne sodi med organe tožene stranke.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zanemarilo časovni element angažiranje sredstev oziroma časovni element nastanka škode. Tožeča stranka obstoja škode s tega vidika sploh ni zatrjevala, zato se sodišču s tem vprašanjem ni bilo potrebno ukvarjati.

Vsi pritožbeni razlogi so tako neutemeljeni. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po 2. odstavku 365. člena ZPP sodišče druge stopnje ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

Zato je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).