Appeal dismissed; joint liability of successor companies requires proof of pre-1989 orders by original entity.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment that rejected the plaintiff's claim against a successor company. The plaintiff argued that the defendant should bear joint liability for debts originating from a predecessor entity, but failed to prove the orders were issued before the predecessor's dissolution. The court ruled that without evidence linking the specific orders to the predecessor before its legal status changed, the successor company lacks passive legitimacy and joint liability does not apply.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršilnem postopku; Zakon o podjetjih: Joint liability of companies with limited liability formed from a predecessor requires proof that the underlying orders were issued by the predecessor before its dissolution, and passive legitimacy is determined by material facts regarding the timing of the orders.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba prve stopnje.
[JEDRO]
Za obveznost družbenega podjetja solidarno odgovarjajo družbe z omejeno odgovornostjo, ki so iz njega nastale.
Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem, ne pa po procesnem pravu.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v celoti razveljavilo, pri čemer je tožeči stranki naložilo povrnitev 4.335,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (v 8 dneh in z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.8.1992 do plačila).
Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pri tem je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, vendar jih ni opredeljeno navedla.
Pritožba ni utemeljena.
Obračun obresti se na podlagi 2. odst. 21. čl. Zakona o izvršilnem postopku šteje za verodostojno listino. Vendar pa ob neizkazani pasivni legitimaciji tožene stranke ni mogoče govoriti o njegovi utemeljenosti.
Tožeča stranka namreč ni uspela dokazati, da je prav tožena stranka zavezana k plačilu obresti, obračunanih v znesku 2.289,60 SIT (A 1).
Vprašanje pasivne legitimacije se sicer res presoja po materialnem, ne pa po procesnem pravu, vendar pa navedba tožeče stranke v pritožbi, da so računi št. 8511092, 8511109 in 851223 bili izstavljeni na podlagi naročila osebe A., predstavlja navedbo novih dejstev. Ker tožeča stranka ni izkazala za verjetno (tega niti ni zatrjevala), da jih ni mogla navesti do konca glavne obravnave dne 19.8.1992, gre pri tem za nedovoljeno pritožbeno novoto (glej 1. odst. 496.a čl. Zakona o pravdnem postopku), zato drugostopno sodišče ob reševanju pritožbe te navedbe pač ni upoštevalo.
Sicer pa gre v konkretnem primeru tudi za spor majhne vrednosti (glej 1. odst. 502. čl. ZPP), zato sodbe prve stopnje niti ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (glej 1. odst. 467. čl. ZPP).
Iz osebe A je na podlagi statusnih sprememb dne 3.4.1989 (torej še pred vložitvijo" tožbe" z dne 7.12.1990) nastalo 13 družb z omejeno odgovornostjo (med njimi tudi tožena stranka). Ker tožeča stranka ni izkazala, da je naročilo pred 3.4.1989 dala oseba A. (kasneje ga namreč zaradi svojega prenehanja niti ni mogla dati) tudi ni mogoče govoriti o (solidarni) odgovornosti tožene stranke za obveznosti oseba A. (glej 196. čl. Zakona o podjetjih v zvezi s 1. odst. 261. čl. Zakona o združenem delu - 2. odst. 187.a čl. ZP je namreč začel veljati šele dne 18.8.1990).
Če naročila ni dala oseba A. (to je bolj verjetno, saj so navedeni računi bili izdani dne 28.2.1990 in 8.3.1990, kar je po prenehanju osebe A., ki je prenehala dne 3.4.1989), je naročilo lahko dal le eden izmed njenih pravnih naslednikov (to je ena izmed 13-tih družb z omejeno odgovornostjo). Ker pa tožeča stranka ni izkazala, da je naročilo dala prav tožena stranka, ni mogoče govoriti o njeni pasivni legitimaciji. To še toliko bolj, saj tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi tožena stranka po posebni pogodbi (oziroma samoupravnem sporazumu) odgovarjala za obveznosti drugih družb z omejeno odgovornostjo, ki so tudi nastale iz osebe A.
Tako se pokaže, da je prvostopno sodišče na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker prvostopno sodišče pri tem tudi ni zagrešilo nobene take postopkovne kršitve, na katero mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je slednje na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje.
Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke je odpadel, ker jih le - ta ni opredeljeno priglasila (glej 2. odst. 164. čl. ZPP). Sicer pa bi jih tožeča stranka glede na neuspeh s pritožbo (glej 1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP) trpela sama.
Pritožbeno sodišče je v odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/9l-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.