Appeal dismissed because plaintiff explicitly requested payment in HRD, not Tolar, violating principle of res judicata.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Second Instance Court dismissed the appeal, upholding the first-instance judgment which ordered payment in Croatian Dinar (HRD). The appellant argued that the court erred by not converting the debt to Tolar, citing a specific request made on May 27, 1992. However, the court found that the plaintiff consistently maintained the HRD claim during the main hearing on March 11, 1993, and the first-instance court ruled correctly within the bounds of the established claim.
Legislator headnote
AI generated2. člen ZPP; 8. člen ZdenE: A court must decide within the limits of the plaintiff's specific claim; if the plaintiff explicitly requests payment in a foreign currency, the court cannot unilaterally convert the judgment to the domestic currency upon appeal.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Sodišče sodi v mejah postavljenega zahtevka in če je tožnik izrecno zahteval plačilo v hrvaških dinarjih, ne more uspeti s pritožbo, ko se sklicuje na 8. člen Zakona o denarni enoti RS in zahteva sodbo v tolarjih.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane izvršilni sklep Temeljnega sodišča v A., enota v A., z dne 18.3.1992 v celoti veljavi v točki 1 in 3 izreka, tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 103.721,50 HRD z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.3.1992 dalje do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 4.423,00 SIT, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči nadaljnje pravdne stroške, odmerjene na 7.900,00 SIT.
Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno dosodilo del glavnice v HRD, namesto v SIT. Predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni odločbo prvostopnega sodišča tako, da toženec izplača znesek glavnice v znesku 69.196,90 v tolarjih, znesek 34.524,40 pa v HRD-ih. Navaja, da je to v skladu z Zakonom o denarni enoti Republike Slovenije in da je že dne 27.5.1992 tožnik zahteval izplačilo v tolarjih.
Pritožba ni utemeljena.
Po določilu 2. člena Zakona o pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka na glavni obravnavi dne 11.3.1993 vztrajala pri tožbenem zahtevku, kot je bil postavljen v izvršilnem predlogu, to je pri hrvaških dinarjih (HRD) in ne pri tolarjih. Na podlagi tako postavljenega tožbenega zahtevka je sodišče razsodilo pravilno in zakonito o tožbenem zahtevku v HRD-ih - hrvaških dinarjih, kar tudi ni v nasprotju z Zakonom o denarni enoti Republike Slovenije z dne 8.10.1991. Ker pritožnik ni navedel, iz katerih pritožbenih razlogov se pritožuje, je sodišče v ostalem sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava, ter ugotovilo, da teh ni bilo in da je tudi materialnopravna odločitev pravilna.
Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, nosi sam stroške pritožbenega postopka po 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.