Appeal dismissed; court upheld first instance ruling that no binding lease agreement was proven.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.660,17 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Glede na to, da leasing obroke za stanovanjsko hišo nihče ni plačeval, da tožena stranka nima nikakršne evidence v svoji dokumentaciji o plačilu provizije in leasing obrokov, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da dogovor ni bil sklenjen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v drugem odločanju zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke zahtevala izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo pri deležu 1/1 nepremičnine z ID znakom 000 (ID ...) last tožene stranke, mogoče zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na ime tožnice v roku 15 dni, sicer bo tako listino nadomestila sodba. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 93.000,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 8.302,77 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica obširno navaja prvo odločitev sodišča prve stopnje in opisuje nestrinjanje z odločitvijo pritožbenega sodišča in mu očita neobrazložitev svojih stališč in nezakonitost in arbitrarnost. Sodba v ponovljenem postopku temelji na podlagi nepravilne odločitve višjega sodišča in zaradi načela vezanosti na odločitve višjega sodišča, ki ga zaradi nepravilnosti sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožnica očita sodišču prve stopnje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz točke 14 drugega odstavka člena 339 ZPP. Ker sodišče ni ugotovilo, da med pravdnima strankama in D. G. ni bil sklenjen dogovor, da znesek nagrad, ki bi pripadale tožnici na dan 31. 12. 2012 doseže oziroma preseže znesek obveznosti po leasing pogodbi št. NM 39076 ne sklene leasing pogodbe s tožnico, temveč tožena stranka izstavi tožeči stranki zemljiškoknjižno dovolilo in je s tem sodišče tožnici tudi kršilo pravico do enakega varstva pravic iz člena 22 Ustave in kršitev pravice do pritožbe iz člena 22 Ustave.

Zaključki sodišča, da je imel dosežen dogovor lahko le naravo predpogodbe, so v nasprotju z rezultatom dokaznega postopka in v nadaljevanju pritožbe tožnica povzema lastno izpoved in trdi, da ni bil sklenjen gentelmanski dogovor, temveč dokončni dogovor o vseh v njem vsebovanih točkah vključno z obvezo tožene stranke, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, kar izhaja tudi iz izpovedi D. G. in P. Stališča sodišča, da ni šlo za dokončen zavezujoč dogovor, pa ne potrjuje niti izpovedba A. P., ki jo v nadaljevanju pritožba povzema in navaja razloge za veljavnost zatrjevanega dogovora.

Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede tega, da je bilo dogovorjeno, da se leasing pogodba prenese na tožnico, saj to ne izhaja iz trditvene podlage tožnice niti iz izpovedi tožnice, P. in G. Dejstvo, da po izvedbah prič K., B. in L. ni bilo zaznati nobenega zaznamka o priznanju provizije tožnici ne prepriča o nasprotnem, prav tako te priče niso ničesar vedele o dogovoru. Nepravilno je tudi stališče, da bi bila za spremembo leasing pogodbe nujna potrebno, da bi bila sklenjena v pisni obliki, saj je tožnica le vstopila v položaj leasingojemalca D.

G.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da so navedbe z nestrinjanjem z odločitvijo pritožbenega sodišča v predhodnem razveljavitvenem sklepu 268/2016 zaradi nezakonite in arbitrarne odločitve brezpredmetne, saj pravilnost odločitve pritožbenega sodišča v predhodnem postopku ne more biti predmet odločanja v tem postopku in na te pritožbene očitke pritožbeno sodišče ne odgovarja, pripominja samo, da ima podlago na razveljavitev sodbe v določbah ZPP (člen 356 ZPP).

6. Neutemeljen in brez pravne podlage so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje spremenilo svojo odločitev zaradi vezanosti na odločitev pritožbenega sodišča. Vsako sodišče samostojno odloča v zadevi, sodišče prve stopnje ne na podlagi zakona ne ustave ni vezano na pravno naziranje pritožbenega sodišča, opraviti mora samo pravna dejanja, na katera opozori pritožbeno sodišče. Nekorektno in neutemeljeno pritožba izpostavlja načelo vezanosti sodišča prve stopnje na odločitve višjega sodišča ter v zvezi s tem na pravico tožnice do enakega varstva pravic iz člena 22 Ustave RS, saj ji je to varstvo zagotovljeno z vložitvijo pravnega sredstva pritožbe.

7. Iz trditev v tožbi izhaja, da naj bi bil jeseni 2009 sklenjen tristranski ustni dogovor med tožnico, D. G. in A. P.:

- da se leasing pogodba med toženo stranko in družbo C. d. o. o., katere družbenik in direktor je bil D. G. razveže, D. G. pa podpiše vse potrebne izjave, na podlagi katerih tožena stranka od države dobi vračilo DDV, ki je bil plačan v zvezi s predmetom tega leasinga,

- da tožena stranka del vrnjenega DDV v znesku 300.000,00 EUR nakaže družbi C. d. o. o. oziroma se nameni za poplačilo dobaviteljev te družbe,

- da D. G. s pomočjo tožnice najde najemnika, ki bo vzel v najem „lokacijo C.“ za najemnino, ki mora znašati mesečno najmanj 10.000,00 EUR, za čas najmanj treh let,

- da se tožnici za primer, da bo najemnina, ki jo bo novi najemnik plačeval za „lokacijo C.“ znašala več kot 10.000,00 EUR mesečno, prizna nagrada (provizija) v višini 50 % od tistega dela najemnine, ki bo presegala znesek 10.000,00 EUR mesečno,

- da se po preteku treh let oziroma do 31. 12. 2012 leasing pogodba za stanovanjsko hišo prenese na tožnico (tako da tožnica vstopi v to razmerje kot leasingojemalka namesto D. G.) oziroma v primeru, da bodo obveznosti po tej leasing pogodbi takrat iz naslova najemnin za „lokacijo C.“ že odplačane, se tožnici izda zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo njene lastninske pravice na stanovanjski hiši.

8. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala sklenitve dokončnega zavezujočega dogovora o tem, da tožena stranka tožnici priznava pravico do provizije za posredovanje pri sklenitvi najemne pogodbe in načinu poplačila leasing obrokov, pri tem se je pravilno oprlo na izpoved direktorja tožene stranke A. P., ki je izpovedal, da ni bilo natančnega dogovora in da dogovor ni bil dokončno sklenjen in bi tak dogovor, ki ni bil sklenjen v pisni obliki, lahko imel le značaj predpogodbe. Glede na to, da leasing obroke za stanovanjsko hišo nihče ni plačeval, da tožena stranka nima nikakršne evidence v svoji dokumentaciji o plačilu provizije in leasing obrokov, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da dogovor ni bil sklenjen in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami in obširnim povzemanjem izpovedi P. in tožnice, tožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. V kolikor bi stranke dejansko sklenile dogovor, bi tožena stranka kot finančna institucija upoštevala domnevno dogovorjeno provizijo že pri vodenju kreditne mape D. G. ali bi takoj uredila prenos na tožnico. Za take dogovore pa nihče od zaposlenih pri tožeči stranki ni vedel. Ker pogodba o prenosu leasing pogodbe NM 39076 na tožečo stranko ni bila prenesena, tudi ni moglo priti do pobota domnevne provizije z neplačanimi obroki po leasing pogodbi, saj manjka pogoj vzajemnosti.

9. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

10. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo na 1.660,70 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154/1 in 155/2 ZPP.