Appeal allowed; appellate court remands case for retrial due to insufficiently defined easement path and incomplete fact-finding.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Ko sodišče odloča o obstoju služnosti (in realnih bremenih), mora navesti vsebino in obseg pravice. Zato mora biti v izreku odločbe opredeljena tudi trasa služnostne poti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 42, njiva, vpisane v vl. št. 6 k.o. ..., ki je last tožnikov, obstoji v korist vsakokratnega lastnika te parcele služnostna pravica hoje in voženj z vsemi kmetijskimi stroji in kmetijsko mehanizacijo v breme vsakokratnega lastnika parc.št. 39/2, vpisane v vl.št. 593 k.o. ... in parc.št. 39/1, vpisane v vl.št. 1468 k.o. ..., ki sta last tožencev. Zato je tožencem naložilo izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, V.M. pa tudi dolžnost, da odstrani betonsko škarpo z vgrajenimi kovinskimi stebrički, ki leži na parc. št. 39/1 in 39/2 in sicer v dolžini 3,5 m, gledano od začetka žične ograje proti javni cesti št. 2195 k.o. ...

Proti tej sodbi se je pritožil četrtotoženi V. M., ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 353. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da ni dovolj natančno določilo, koliko je služnostna pot široka ter od kod in kam poteka. Služnost mora obremenjevati služeče zemljišče v kar najmanjši meri, izpodbijana sodba pa jo določa na splošno, očitno kjer in kakor se tožeči stranki zahoče. Zato pritožba meni, da izrek ni jasen in da sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožba tudi navaja, da tožniki nikoli niso bili v dobri veri, da jim pripada služnost, temveč so vozili le občasno in s silo, ob nasprotovanju tožene stranke. Sodišče je ugotavljalo dejansko stanje le na podlagi izpovedbe prič, ki so naklonjene tožeči stranki in je zavrnilo zaslišanje priče R., čeprav se je celo prvotožniku zareklo, da so spori o služnosti že 20 let nazaj. Sodišču še očita, da je zmotno tolmačilo zapisnika poravnalnega sveta, da vožnje nikoli niso bile tako pogoste, kot prikazujejo tožniki, in so bile tudi časovno omejene. Poleg tega so potekale le v eno smer, ker imajo tožniki možnost dostopa do svoje parcele drugod. Da bi sodišče popolneje ugotovilo kakšne so možnosti voženj in kako služnost obremenjuje toženo stranko, pritožba predlaga tudi izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku tudi po uradni dolžnosti, je ugotovilo, da pooblaščenca pravdnih strank v spis nista predložila pooblastil za zastopanje, čeprav bi to morala storiti pri prvem pravdnem dejanju. Toda ker se pooblastili za zastopanje nahajata v spisu II P ....., ki ga je sodišče prve stopnje pregledalo in je priložen predmetnemu spisu, je bilo vseeno mogoče ugotoviti, da sta odvetnika pooblaščena za zastopanje (98. člen Zakona o pravdnem postopku).

V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo določb procesnega in materialnega prava. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da trasa služnostne poti v izreku odločbe ni dovolj opredeljena, saj ni navedeno, niti da poteka po obstoječi, v naravi vidni poti, niti ni opisano po katerem delu parcele poteka. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih namreč v 49. in 50. členu predvideva restriktivno izvrševanje služnostne pravice, Zakon o zemljiških knjigah, katerega pravila se še vedno uporabljajo, pa v paragrafu 12 predpisuje, da se mora pri služnostih (in drugih realnih bremenih) navesti vsebina in obseg pravice, ki jo je vpisati, kolikor mogoče določno; pri čemer pa ni treba navajati denarne vrednosti. V danem primeru je sodišče na glavni obravnavi dne 9.11.1993 sicer imelo skico, vendar ta ni del sodbe.

Sodišče prve stopnje tudi ni uporabilo vseh določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, zaradi česar ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj se je zadovoljilo le z ugotovitvijo, da so tožniki vozili po služečem zemljišču že od leta 1944 dalje in so toženci služnost priznavali. Pri tem ni dovolj popolno in prepričljivo ugotovilo, kdaj in kako so se toženci uprli izvrševanju služnosti in kako se je služnost izvrševala po tem. Tako pravdne stranke kot priče so namreč izpovedovale, da je tožena stranka zgradila betonsko škarpo oz. ograjo in sodišče ni raziskalo kakšna je bila ta prepreka in ali je bila služnost kasneje morebiti prestavljena. Zlasti ni raziskalo, ali je upravičen tožbeni zahtevek za njeno odstranitev in v tem delu svoje odločitve tudi ni primerno obrazložilo.

Da bo sodišče prve stopnje lahko popolneje in pravilno ugotovilo dejansko stanje (zlasti v zvezi s tretjim odstavkom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odstranitev ograje oz. škarpe), naj opravi novo glavno obravnavo. Predvsem naj izvede dokaz z ogledom na kraju samem (ki ga je tožena stranka predlagala šele v pritožbi, vendar ji ta pravica gre glede na določilu 352. člena Zakona o pravdnem postopku), nato pa naj ponovno zasliši pravdni stranki in po potrebi tudi priče.

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92), Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 6/80, 20/80, 36/90 in 4/91) in Zakona o zemljiških knjigah (Službene novine Kraljevine Jugoslavije št. 146/LIII/307) so uporabljena na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I), v zvezi s 1. členom Ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91-I do 45/I/94).