Appeal dismissed; criminal court cannot grant installment payments for illicit gains after the two-year statutory deadline expires.

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

KZ ne omogoča sodišču, da bi po poteku dveletnega roka, ki je določen kot skrajni rok za plačilo protipravno pridobljene premoženjske koristi, odločalo o obročnem plačilu premoženjske koristi, zato je bil obsojenčev predlog, vložen po poteku dveletnega roka, pravilno zavržen kot prepozen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Novem mestu zavrglo predlog obsojenega A. A. za obročno plačilo odvzete premoženjske koristi v višini 10.000,00 EUR.

2. Zoper sklep se je pritožil obsojeni, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da se mu odobri, da s sodbo odvzeto premoženjsko korist plača po obrokih.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da rok za plačilo premoženjske koristi ne sme biti daljši od dveh let. Tako je izrecno določeno v drugem odstavku 96. člena KZ (po katerem je bil obsojeni spoznan za krivega), navedenemu sledi tudi sodna praksa, ki je citirana v izpodbijanem sklepu.

5. Sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 8023/2010 z dne 18. 4. 2012, s katero je bil obsojeni spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem in drugem odstavku 185. člena KZ in v kateri je bilo obsojencu naloženo plačilo s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi v višini 10.000,00 EUR, je postala pravnomočna dne 21. 6. 2013. V sodbi ni bil določen rok za plačilo odvzete premoženjske koristi, zato bi moral obsojeni, upoštevaje splošni paricijski rok, premoženjsko korist plačati v roku petnajst dni. Glede na določbo drugega odstavka 96. člena KZ, bi imel obdolženi možnost predlagati obročno plačilo denarnega zneska, ki ustreza pridobljeni premoženjski koristi, vendar mu sodišče ne bi smelo določiti roka, daljšega od dveh let. To pomeni, da bi moral obsojeni znesek, ki ustreza premoženjski koristi v vsakem primeru plačati najkasneje do dne 24. 6. 2015. Obsojeni je prošnjo za obročno plačilo podal po poteku tega roka, to je dne 18. 8. 2016. Glede na to, da je obsojeni prošnjo podal po tem, ko je že potekel najdaljši možni rok za plačilo premoženjske koristi, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko o njegovi prošnji ni odločalo, temveč jo je zavrglo. Pritrditi je izpodbijanemu sklepu, da upoštevaje določbo drugega odstavka 96. člena KZ (sedaj drugi odstavek 75. člena KZ-1) kazenski zakonik ne omogoča sodišču, da bi po poteku dveletnega roka, ki ga kot skrajni rok za plačilo premoženjske koristi predvideva kazenski zakonik, odločalo o obročnem plačilu pridobljene premoženjske koristi.

6. Pritožnik pravilnega zaključka izpodbijanega sklepa, da je prošnjo za obročno plačilo pridobljene premoženjske koristi podal prepozno, to je po poteku dveletnega roka, znotraj katerega bi mu bilo mogoče odobriti obročno plačilo, ne izpodbija. Pritožnik v pritožbi poudarja, da je nalog za plačilo zneska, ki ustreza premoženjski koristi, prejel po tem, ko je že nastopil zaporno kazen, zato plačila ni zmogel. Navaja, da se je njegov finančni položaj sedaj spremenil, ker je v Zavodu za prestajanje kazni zaposlen, kar bi mu omogočilo obročno plačilo navedenega zneska. S takšnimi pritožbenimi navedbami in predlogom, da se mu dovoli obročno plačilo do maksimalne dopustne dobe odplačevanja, ne more uspeti, saj je dveletni zakonski rok, v katerem bi mu bilo mogoče odobriti obročno plačilo, že potekel. Zato je bilo potrebno obsojenčevo prošnjo zavrniti kot neutemeljeno.

7. Čeprav obsojeni s pritožbo ni uspel, ga je pritožbeno sodišče upoštevaje njegove premoženjske razmere, ki izhajajo iz podatkov kazenskega spisa, to je, da je obsojeni brez premoženja, po katerem bi bilo mogoče seči z izvršbo, pri čemer je na prestajanju daljše zaporne kazni in tako ni zaposlen, ob tem pa ima preživninske obveznosti, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, saj je ocenilo, da bi plačilo le-te lahko ogrozilo obsojenčevo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je le-ta dolžan preživljati.