VSL sodba IV Cp 2681/2016 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki spremeni tako, da se v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine po tožbi z 26. 8. 2015.

II. Tožeča stranka je dolžna tožencu povrniti za pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, 719,78 EUR, roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

[JEDRO]

Sprotnemu, rednemu naraščanju potreb, ki nastaja z odraščanjem otroka postopoma in v krajšem časovnem obdobju, so namenjene redne valorizacije, ki enkrat letno preživnino uskladijo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ne pa vsakič nova tožba za zvišanje preživnine.

Ker so materine premoženjske razmere boljše, ker je imel toženec zaradi prihodov na sodišče iz drugega kraja in utemeljene pritožbe bistveno več stroškov in ker je bila tožba neuspešna (nepotrebna), je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da tožeča stranka tožencu povrne polovico potrebnih stroškov (celoten znesek bi jo pretirano obremenil), sama pa krije svoje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožničinemu zahtevku in preživnino zanjo, ki je bila določena na podlagi sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Mariboru 13. 12. 2013, in je znašala 120 EUR, od 26. 8. 2015 zvišalo na 150 EUR mesečno (I. točka). Višji zahtevek (tožnica je zahtevala 250 EUR mesečno) je zavrnilo (II. tč.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (III. tč.). Kot novo, spremenjeno okoliščino je upoštevalo dejstvo, da je tožničina mati v primerjavi z letom 2013 sedaj brez zaposlitve.

2. Proti sodbi (očitno oz. obrazloženo proti njeni I. točki) se pritožuje toženec zaradi kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava; predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da razmere glede na časovne meje prejšnje odločitve niso spremenjene in da zato ni razloga za spremembo dogovorjene preživnine. Tožničina mati se je namreč v času sklepanja poravnave 13. 12. 2013 zavedala, da dela do 18. 3. 2014 preko javnih del, kjer ni možnosti za podaljšanje. Poleg tega je sama izpovedala, da se njeno premoženjsko stanje ni nič spremenilo. Glede stroškov za upravičenko tudi meni, da razmere niso spremenjene, saj je mati že v prejšnjem postopku njene potrebe ocenila na 484 EUR mesečno. Sodišče jih je tu ocenilo na 295 EUR, kar je 100 EUR manj kot sodišče v prejšnjem postopku. Tu vidi pritožnik kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj se mu zdijo razlogi nejasni oz. med seboj v nasprotju. Ker so tudi razmere na njegovi strani nespremenjene, pogojev za spremembo preživnine ni, sklene pritožnik. Poleg tega pa meni, da je neustrezna tudi stroškovna odločitev, saj sodišče zaradi minimalnega uspeha tožnice ne bi smelo odločiti, da vsak krije svoje stroške. Tožnica mu je s postopkom povzročila veliko stroškov, saj je moral prihajati iz M. v L., pred sodnim postopkom tudi ni poskusila z izvensodnim dogovorom.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene relevantne kršitev določb postopka, pravilno je ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, napačno pa je ocenilo, da so podani materialnopravni pogoji za spremembo dogovorjene preživnine.

6. Sodišče prve stopnje torej ni pravilno uporabilo določila 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po katerem lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

7. Predpogoj za utemeljenost zahtevka na znižanje preživnine je znatnejša, ne kakršnakoli sprememba okoliščin bodisi na strani otroka (spremenjene potrebe), očeta ali matere (spremenjena preživninska zmožnost).

8. Sodišče prve stopnje je kot relevantno spremenjeno okoliščino štelo dejstvo, da je bila mati v času sklepanja sodne poravnave glede preživnine zaposlena, sedaj pa je brez zaposlitve, ne pa povečanih potreb deklice, ker je ta dve leti starejša, kot je bil to zatrjevani razlog za zvišanje preživnine v tožbi. Čeprav je ugotovilo, da se materi življenjski standard ni znižal, prav nasprotno, tega ni upoštevalo, ker je to ugotovilo kot posledico dohodkov njenega partnerja, ki pa tožnice ni dolžan preživljati.

9. Taka presoja je napačna. Pridobitne zmožnosti preživninskega zavezanca ne opredeljuje nujno zgolj redna mesečna plača, pač pa tudi siceršnje premoženjsko stanje, drugačen način zaslužka oz. realna, zanesljivo izkazana možnost le-tega. Pritožnik utemeljeno poudarja to, kar je sicer nesporno in je posebej navedlo tudi sodišče prve stopnje (ko je povzelo izpovedbo tožničine zakonite zastopnice), da je namreč mati, ko je 13. decembra 2013 s tožencem sklepala poravnavo glede preživnine, natanko vedela, da več kot leto dni preko javnih del ne more biti zaposlena, kar je bilo do marca 2014. Aprila 2014 se je prijavila na Zavod za zaposlovanje, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila naslednjega leta brisana iz evidence, ker se na svetovalni razgovor večkrat ni zglasila, je pa prejela 1842,60 EUR nadomestila. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je v letu 2014 prejela 2384,59 iz naslova drugih socialnih zavarovanj, 131 EUR regresa ter 2778,04 EUR plače oz. nadomestila. Očitno torej mati po prenehanju prejšnje zaposlitve nove ni niti dovolj aktivno iskala, prejela pa je tudi znatna nadomestila. Sama je izpovedala, da se ji sedaj obeta zaposlitev, da se je preselila v regijo, kjer so možnosti boljše, kot vse to povzema sodišče prve stopnje (stran 13 in 14 obrazložitve, točka 14). Po izobrazbi je vzgojiteljica predšolskih otrok z opravljenim strokovnim izpitom, je še relativno mlada in brez kakršnihkoli zatrjevanih zdravstvenih omejitev. Živi z novim partnerjem, ki je dobro preskrbljen, ima gradbeno podjetje z več zaposlenimi, nesporno imajo dober standard.

10. Iz vseh teh ugotovitev izhaja, da se njeno premoženjsko stanje in njene pridobitne zmožnosti v primerjavi s koncem leta 2013, ko je s tožencem sklenila poravnavo glede preživnine, niso prav nič poslabšale, kaj šele tako znatno, da bi to terjalo poseg v določeno preživninsko obveznost. Čeprav v postopkih, v kateri je prizadeta otrokova korist, razpravno načelo ne velja in lahko sodišče tudi sámo ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale (3. odst. 408. čl. ZPP), vendarle ni brez pomena, da že v tožbi kot razlog za zvišanje preživnine ni bila navedena izguba plače, pač pa domnevno povečane potrebe mladoletne tožnice, ki je bila ob poravnavi stara štiri leta, sedaj pa šest let. Prvostopenjsko sodišče je to pravilno ocenilo kot ne dovolj znatno spremembo glede potreb, čemur je treba pritrditi. Takšnemu sprotnemu, rednemu naraščanju potreb, ki nastaja z odraščanjem otroka postopoma in v krajšem časovnem obdobju, so namenjene redne valorizacije, ki enkrat letno preživnino uskladijo z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, ne pa vsakič nova tožba za zvišanje preživnine. Razlog za spremembo dogovorjene preživnine tudi ne more biti „sanacija“ napake pri prejšnjem dogovarjanju, kot je to pojasnila zaslišana zakonita zastopnica.

11. Ker okoliščine torej sedaj niso bistveno spremenjene, se je sodišče prve stopnje brez potrebe ukvarjalo z novo odmero preživnine ter na novo ugotavljalo potrebe in zmožnosti. Pritožbeno sodišče se zato s tem ne bo ukvarjalo, čeprav po presoji senata izpodbijana sodba v tem delu ni obremenjena z očitano kršitvijo po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (nejasni oz. nasprotujoči si razlogi). Res je obrazložitev sodbe nekoliko nepregledna in zelo podrobna, vendar ob natančnem branju sodba ni nejasna, razlogi pa si tudi ne nasprotujejo (dasiravno zvišanja preživnine nikakor ne opravičujejo).

12. Po povedanem je bilo treba sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremeniti in tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine zavrniti v celoti. Pritožbeno sodišče je to storilo po pooblastilu 5. al. 358. čl. ZPP na seji senata.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 413. čl. ZPP, po katerih se o stroških v postopkih glede sporov iz razmerij med starši in otroki odloča po prostem preudarku. To pomeni, da se o stroških primarno ne odloča glede na uspeh v postopku, ki je sicer (torej v drugih pravdnih postopkih) merilo za odločanje. Ne pomeni pa to, da se uspeha nikoli ne upošteva, le izključno in edino, prvo merilo ni. V tem konkretnem postopku se je pritožbeno sodišče odločilo uspeh delno upoštevati, saj je bila tožba, če ne šikanozna, pa vsekakor nepotrebna in z očitno neutemeljenim zahtevkom, s čimer so ne le materi, pač pa tudi tožencu nastali povsem nepotrebni stroški. Na ta način se zmanjšuje fond sredstev, ki so sicer lahko namenjena za kritje potreb mladoletnega otroka, od takih ravnanj pa je treba stranke odvračati. Ker so materine premoženjske razmere boljše, ker je imel toženec zaradi prihodov na sodišče iz drugega kraja in utemeljene pritožbe bistveno več stroškov, in ker je bila tožba neuspešna (nepotrebna), je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da tožeča stranka tožencu povrne polovico potrebnih stroškov (celoten znesek bi jo pretirano obremenil), sama pa krije svoje. Vseh potrebnih toženčevih stroškov pred sodiščem prve stopnje je bilo za 1303,22 EUR (za odgovor na tožbo, štiri vloge, štiri naroke, vključno z administrativnimi in potnimi stroški ter DDV), pritožbenih stroškov pa 136,33 EUR (nagrada za pritožbo, DDV in sodna taksa). Polovica vsote navedenih zneskov je 719,78 EUR. Priznane stroške mora tožeča stranka tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).