Appeal dismissed: Support for adult child without extended parental rights follows general ZPP rules, not Chapter 27.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Spor o preživljanju polnoletne osebe (nad katero ni podaljšana roditeljska pravica) ni spor, za katerega bi se uporabljala posebna pravila iz sedemindvajsetega poglavja ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, ki je toženčev oče, da mu mora plačevati 50,00 EUR mesečne preživnine. Tožniku je naložilo, da mora tožencu v 15 dneh povrniti 234,85 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se v dveh vlogah (eno je napisal sam, drugo pa njegova pooblaščenka) pravočasno pritožuje tožnik.

Tožnik izrecnih pritožbenih razlogov ne navede. Predlaga naj se mu stroški “izbrišejo, odpustijo, ali naj vsak nosi svoje, lahko pa se pripišejo tudi CSD X, ki je na vsak način zahteval sodbo“. V pritožbi piše o tem, da je menil, da je toženec posvojen in se opredeli do nekaterih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kakšno je bilo življenje pravdnih strank v času, ko je bil tožnik še dolžan preživljati toženca.

V vlogi, ki jo je sestavila odvetnica, navaja, da se zoper odločitev o pravdnih stroških pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče odločitev o stroških spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške. Meni, da bi moralo sodišče zaradi specifičnosti konkretnega primera uporabiti načelo pravičnosti in upoštevati vse okoliščine primera.

3. Toženec v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 1. odstavkom 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.

6. Na trditve, da je tožnik mislil, da je toženec posvojen in da naj sodišče poskrbi za formalizacijo življenjske realnosti, je v 8. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe korektno odgovorilo sodišče prve stopnje. Obrazložitev v tem delu ne terja nobene dopolnitve. Pritožbeno sodišče lahko doda le, da prav to, da je tožnik toženčev oče (četudi o tem dvomi in četudi med njima nikdar ni bilo očetovsko sinovskega odnosa), vseeno (vsaj kar se tiče legitimacije) utemeljuje vložitev obravnavane tožbe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec, ki zasluži približno 1.000,00 EUR in preživlja dve mladoletni hčeri, živi zelo skromno in se komaj prebije skozi mesec. Takšnih dejanskih ugotovitev (14. do 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pritožnik v nobenem delu ne izpodbija. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženčeve premoženjske zmožnosti ne omogočajo tožnikovega preživljanja, je ob tem materialnopravno pravilen. Takšna je torej tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Pritožbene trditve o tem, ali je tožnik plačeval preživnino za toženca in koliko ter kakšen je bil njun odnos, glede na opisano niso odločilnega pomena. Višje sodišče zato nanje ne bo natančneje odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

8. Spor o preživljanju polnoletne osebe (nad katero ni podaljšana roditeljska pravica) ni spor, za katerega bi se uporabljala posebna pravila iz sedemindvajsetega poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločitev o pravdnih stroških po kriterijih 413. člena ZPP(1) torej v obravnavani zadevi ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, po kateri mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Sodišče stroškov ne more odpustiti. To lahko stori le tisti, ki je upravičen do njihove povrnitve, v tem primeru toženec. Prav tako sodišče stroškov ne more naložiti CSD X, ki v tem sodnem postopku ni nastopal v nobeni procesni vlogi. Sodišče sicer razume tožnikovo premoženjsko in socialno stisko, razume tudi to, da je tožbo vložil, da je varoval svoje socialne interese, kljub temu pa stroškov, ki jih je tožnik z vložitvijo tožbe(2) povzročil tožencu, ne more prevaliti na toženca. To bi bilo v nasprotju z določbami ZPP, a tudi v nasprotju s pravičnostjo.

9. Pritožba torej ni utemeljena, razlogi na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka. To pa velja tudi za toženca, ki v odgovoru na pritožbo ne navede razlogov, ki bi v primeru utemeljenih pritožbenih razlogov lahko izboljšali njegov procesni položaj. Glede na vsebino pritožbe in odgovora na pritožbo, stroškov za sestavo slednjega ni mogoče umestiti med potrebne stroške v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem postopku je namreč zahteva, da stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrči na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov.(3)

Op. št. (1): Za uporabo katerih se očitno zavzema pritožba s sklicevanjem na načelo pravičnosti.

Op. št. (2): Za katero je nenazadnje imel premoženjski interes, ki ga sam izpostavlja (ker bi v nasprotnem primeru izgubil varstveni dodatek).

Op. št. (3): Betetto, N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, stran 22.