Appeal dismissed; claim for ownership via acquisitive prescription upheld despite land registry agreement failure.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Nesklepčnost tožbe je podana, če tožeča stranka navede v tožbi dejstva, ki se ne ujemajo s tožbenim predlogom. Tožnik je v tožbeni trditveni podlagi navajal, da je sporne nepremičnine kupil od toženčevih pravnih prednikov že sredi 80-ih let prejšnjega stoletja in jih vse od leta 1986 dalje kontinuirano koristil ter jih kot dobroverni lastniški posestnik imel v posesti. Vse davčne obveznosti je poravnal pri davčnem uradu. Ker je tožnik zatrjeval, da je sporne parcele pridobil na podlagi priposestvovanja, torej na originaren način, je pravilno tudi uveljavljal sodno varstvo z ugotovitveno tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine z ID znaki x, y in z. Tožencu je naložilo, da v roku 15 dni plača tožniku 517,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da zatrjevano dejansko stanje utemeljuje ugotovitveni tožbeni zahtevek. Iz trditvene in dokazne podlage tožnika namreč izhaja, da sta pravdni stranki po določbah 40. in 43. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, dne 19. 11. 2014 sklenili pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ter služnostno pogodbo. Z navedeno pogodbo se je toženec zavezal lastninsko pravico zemljiškoknjižno prenesti na tožnika. V skladu s tem bi moral slediti še razpolagalni pravni posel, tožnik bi moral overiti svoj podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu, ki je del navedene pogodbe. Na podlagi tega se izkaže, da je zahtevek tožnika na ugotovitev lastninske pravice nesklepčen. Tožnik bi namreč moral tožiti na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Že iz navedb v tožbi, kot tudi iz tožbi priloženih dokazov izhaja, da je pri realizaciji pogodbe prišlo do zastoja, ker tožnik ni želel plačati stroškov (plačilo davčnih obveznosti), čeprav se je k temu zavezal s 7. členom pogodbe. Sodišče tožencu ne bi smelo naložiti plačila stroška sodne takse, saj je bil tožnik plačila sodne takse za redni postopek oproščen.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče lahko izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Na podlagi te določbe izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - ter da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je konkretna tožba sklepčna, kar pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz navedb v tožbi. Nesklepčnost tožbe je podana, če tožeča stranka navede v tožbi dejstva, ki se ne ujemajo s tožbenim predlogom. Tožnik je v tožbeni trditveni podlagi navajal, da je sporne nepremičnine kupil od toženčevih pravnih prednikov že sredi 80-ih let prejšnjega stoletja in jih vse od leta 1986 dalje kontinuirano koristil ter jih kot dobroverni lastniški posestnik imel v posesti. Vse davčne obveznosti je poravnal pri Davčnem uradu X. Ker je tožnik zatrjeval, da je sporne parcele pridobil na podlagi priposestvovanja, torej na originaren način, je pravilno tudi uveljavljal sodno varstvo z ugotovitveno tožbo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je drugi odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR.

6. Pritožniku je pojasniti, da se sodišče v zamudnem postopku ne ukvarja z ugotavljanjem resničnosti tožnikovih navedb, pač pa le presoja, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja ter ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. Sodišče torej dokazov ne izvaja. Iz predložene pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, na katero se je tožnik skliceval v dokaz svojih navedb, ne izhaja, da bi bile v nasprotju z njegovo trditveno podlago. Celo nasprotno. Iz pogodbe jasno izhaja, da je prednik toženca sporne nepremičnine že leta 1986 prodal tožniku ter da jih je imel tožnik ves čas v izključni lasti in uživanju ter jih je tudi ves čas uporabljal v dobri veri, da so njegova last. Dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek tako niso v nasprotju s predloženimi dokazi.

7. Tožnik bi sicer lahko varstvo svojih pravic uveljavljal tudi z vložitvijo tožbe na overovitev podpisa, vendar pa njegova tožbena trditvena podlaga ter tožbeni predlog omogočajo sklep, da je sporne nepremičnine pridobil na podlagi priposestvovanja.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo tudi strošek plačila sodne takse, saj je sodno takso plačal dne 14. 12. 2015.

9. Glede na navedeno in ob ugotovitvi, da niso podane niti uveljavljane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).