Administrative court dismisses BPP request as organ lacks power for detailed evidence review under ZBPP s. 24.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Določbe 24. člena ZBPP v skladu z ustaljeno sodno prakso organu za BPP ne dajejo podlage oziroma pooblastila za podrobno vsebinsko presojo dokazov, kot jo opravi kazensko sodišče, ampak je njegova presoja omejena na predpisani standard očitnosti. Navedena zakonska določba organu nalaga, da sprejme oceno o možnem rezultatu oziroma smiselnosti sprožitve določenega sodnega postopka, pri čemer so po 24. členu ZBPP določeni kriteriji, ki organu omogočajo sprejem takšne ocene. Glavni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP je v oceni, da glede na ugotovljene okoliščine ni verjetno, da bi tožnik v kazenskem postopku dosegel obsodilno sodbo. Glede na ugotovitve državnega tožilca, s katerimi se tožena stranka kot tudi sodišče strinja, naznanjeno dejanje namreč ni kaznivo, ker nima vseh znakov kaznivega dejanja krive izpovedbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrnilo tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje kot subsidiarnemu tožilcu v kazenskem postopku zoper A.A., v zvezi s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v B., št. Kt ... z dne 11. 8. 2016.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila z zgoraj navedenim sklepom državnega tožilca zavržena kazenska ovadba, ki jo je tožnik vložil zoper A.A., zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem v zvezi s tretjim in četrtim odstavkom 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Organ za BPP je povzel vsebino sklepa državnega tožilca o zavrženju ovadbe, s katerim se v celoti strinja, in zaključil, da nadaljevanje kazenskega pregona ni razumno in da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh, saj ni podan utemeljen sum, da je A.A. storila naznanjeno kaznivo dejanje. V prošnji za dodelitev BPP tožnik tudi ni navedel nikakršnih novih okoliščin ali predložil dokazov, ki bi vzpostavili utemeljen sum v smeri storitve očitanega kaznivega dejanja. Sprožanje kazenskih postopkov zoper priče, ki so tekom postopka izpovedovale neugodno, pa ne more pomeniti stranskih vrat za morebitno izpodbijanje pravnomočno končanega postopka. Če tožilec, ki ga veže legalitetno načelo, v naznanjenemu dejanju ni prepoznal elementov kaznivega dejanja, tožnik tega kot subsidiarni tožilec ne more spremeniti. Kazenski pregon zoper osumljeno osebo tako nima verjetnih možnosti za uspeh in ga ni razumno sprožati, saj so pričakovanja ali zahteve prosilca v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP).

3. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka storila bistveno kršitev določb Zakona o upravnem postopku, ki v 8. členu nalaga organu, ki odloča v upravnem postopku, da mora ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Tožena stranka je svojo odločitev oprla samo na sklep državnega tožilstva, ni pa se opredelila do zapisnika o zaslišanju ali zdravstveno dokumentacijo, zato ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje oz. je bil iz ugotovljenega stanja narejen napačen sklep. Sodišče v svoji odločitvi ugotavlja, da dejansko stanje domnevno storjenega kaznivega dejanja ni sporno, da je dejstvo, da je obdolženka kot priča na zapisnik izpovedala tako kot je in da v kritičnem delu njena izpovedba v celoti ne ustreza resnici, vendar pa taka lažna izpoved ne predstavlja kaznivega dejanja. Po mnenju tožnika je tožena stranka s tem prekoračila standard očitnosti pri ugotavljanju, da je zadeva očitno nerazumna, saj je podala oceno o neobstoju znakov kaznivega dejanja in se s tem postavila v vlogo sodišča, pristojnega za kazenski pregon. Zato je napačno uporabljeno materialno pravo, kar je sodišče potrdilo v sodbi I U 873/2016. Iz ZBPP izhaja, da je treba v okviru odločanja o dodelitvi BPP preveriti, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh v zadevi, pri čemer pa je obseg tega ugotavljanja omejen na očitne okoliščine in dejstva, ki jih lahko organ presodi prima facie. Odločitev državnega tožilca, da ne bo vztrajal pri pregonu, še ne pomeni, da je zadeva, za katero prosilec prosi za dodelitev BPP, očitno nerazumna, saj sam zakon (60. člen Zakona o kazenskem postopku) daje oškodovancu možnost, da prevzame pregon. Organ za BPP mora zato opraviti presojo vseh okoliščin zadeve, ne glede na odločitev državnega tožilca. Sodišču glede na navedeno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Tožnikova prošnja za dodelitev BPP je bila zavrnjena na podlagi presoje, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 24. člena ZBPP. Po tej določbi se pri presoji upravičenosti do BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP in sicer da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.

7. Presojo verjetnosti uspeha v kazenskem postopku je organ za BPP sprejel na podlagi ocene državnega tožilca, da ni podan utemeljen sum, da bi A.A. storila naznanjeno kaznivo dejanje. Državni tožilec je namreč iz kazenskega spisa I K ... pridobil listinsko dokumentacijo in ugotovil, da sporna izjava A.A. predstavlja le del njene izpovedbe in je bila deloma iztrgana iz konteksta njene celotne izjave. Sporna izjava za tožnika ni bila obremenilna v smislu dokazovanja očitanih kaznivih dejanj in ni predstavljala podlage za izrek obsodilne sodbe. A.A. o dejanjih, ki so bila predmet obtožbe (spolna zloraba mladoletne oškodovanke), ni vedela izpovedati ničesar, izpovedovala le je o njunem medsebojnem odnosu v času trajanja zakonske zveze. Lažnost izpovedi pa se mora nanašati na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev, medtem ko nebistvene lažne navedbe, ki za obravnavani dogodek niso pomembne, ne predstavljajo kaznivega dejanja. Glede na takšne ugotovitve je organ ocenil, da nadaljevanje kazenskega pregona ne bi imelo verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče se s takšno oceno, ki je ustrezna in prepričljivo obrazložena, strinja. Tožnik v prošnji za dodelitev BPP ni navedel novih okoliščin v zvezi z naznanjenim dejanjem, ocena tožilstva, da v zadevi ni podan utemeljen sum, pa nasprotno temelji na uradnih podatkih, pridobljenih iz kazenskega spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K ….

8. Določbe 24. člena ZBPP v skladu z ustaljeno sodno prakso organu za BPP ne dajejo podlage oziroma pooblastila za podrobno vsebinsko presojo dokazov, kot jo opravi kazensko sodišče, ampak je njegova presoja omejena na predpisani standard očitnosti. Glede na navedeno niso utemeljeni ugovori, da bi organ moral vsebinsko presojati predložene dokaze, npr. zapisnik o zaslišanju in zdravstveno dokumentacijo, saj bi s tem presegel svoje pristojnosti in okvir presoje, ki izhaja iz 24. člena ZBPP. Navedena zakonska določba organu nalaga, da sprejme oceno o možnem rezultatu oziroma smiselnosti sprožitve določenega sodnega postopka, pri čemer so po 24. členu ZBPP določeni kriteriji, ki organu omogočajo sprejem takšne ocene. Glavni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP je v oceni, da glede na ugotovljene okoliščine ni verjetno, da bi tožnik v kazenskem postopku dosegel obsodilno sodbo. Glede na ugotovitve državnega tožilca, s katerimi se tožena stranka kot tudi sodišče strinja, naznanjeno dejanje namreč ni kaznivo, ker nima vseh znakov kaznivega dejanja krive izpovedbe.

9. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da odločitev državnega tožilca, da ne bo vztrajal pri kazenskem pregonu, sama po sebi še ne pomeni, da je zadeva očitno nerazumna (enako stališče je sodišče zavzelo tudi v sodbi I U 873/2016-6 z dne 12. 7. 2016). Vendar pa zgolj nestrinjanje z odločitvijo državnega tožilstva ne predstavlja podlage za dodelitev BPP za prevzem kazenskega pregona. Kot že pojasnjeno, določbe ZBPP organu ne dajejo podlage oziroma pooblastil za podrobno vsebinsko presojo dokazov, kot bi jo opravilo kazensko sodišče, ampak je njegova presoja omejena na predpisan standard očitnosti. Če torej iz sklepa državnega tožilca izhajajo prepričljivi razlogi za zavrženje kazenske ovadbe, tožnik zgolj s pavšalnimi navedbami o nasprotnem ne more doseči dodelitve BPP za prevzem kazenskega pregona.

10. Ker torej ugovori, ki jih uveljavlja tožnik, niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

12. O predlogu za taksno oprostitev, ki ga je tožnik podal hkrati s tožbo, sodišče ni odločalo, ker se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača.