Supreme Court allows appeal, ordering lower court to apply milder tax penalty law post-finality.

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Kopru spremeni tako, da se prekršek pravno opredeli po 2. točki prvega odstavka 398.a člena Zakona o davčnem postopku-2 (ZDavP-2I, Uradni list RS, št. 91/2015 z dne 30. 11. 2015) in se storilki, ob uporabi omilitvenih določil po šestem odstavku 26. člena Zakona o prekrških-1, izreče globa v znesku 2.500,00 EUR.

[JEDRO]

Prekrškovni organi in sodišča morajo upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) je z odločbo o prekršku, št. DT 71011-835/2015-4 (11-560-03) z dne 4. 6. 2015 storilca A. D. G., s.p., spoznal za odgovorno za storitev prekrška po 2. točki prvega odstavka 398.a člena Zakona o davčnem postopku-2 (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B in 90/14, v nadaljevanju ZDavP-2) in mu izrekel globo v višini 20.000,00 EUR. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo ZSV 125/2015 z dne 8. 6. 2016 storilkini zahtevi za sodno varstvo delno ugodilo in odločbo o prekršku spremenilo tako, da je ob uporabi omilitvenih določb na podlagi šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških-1 (v nadaljevanju ZP-1) storilki izreklo globo 7.000,00 EUR, v preostalem pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo v zvezi z odločbo o prekršku vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega odstavka 398.a člena ZDavP-2 na način iz 4. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1. V zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prekršek pravno opredeli kot prekršek po 2. točki prvega odstavka 398.a člena spremenjenega in dopolnjenega Zakona o davčnem postopku-2 (v nadaljevanju ZDavP-2I) in storilki na podlagi prvega odstavka 398.a člena ZDavP-2I izreče ustrezno globo oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in prekrškovno zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se v izjavi z dne 4. 11. 2016 sicer pridružuje navedbam vrhovnega državnega tožilca, hkrati pa tudi predlaga, da Vrhovno sodišče ponovno prouči tudi okoliščine v zvezi z izrekom prekrškovne sankcije in storilki namesto globe izreče opomin, podredno pa ob upoštevanju omilitvenih določil globo pod zakonskim minimumom.

B. 4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je okrajno sodišče ob izdaji izpodbijane sodbe prekršilo načelo uporabe milejšega zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1 in drugega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije, saj pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni upoštevalo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2I), ki je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen dne 30. 11. 2015, veljati pa je (v relevantnem členu) začel dne 15. 12. 2015 in je torej v času odločanja o zahtevi za sodno varstvo že veljal. Sodišče prve stopnje je namreč izpodbijano sodbo sprejelo dne 8. 6. 2016. V 87. členu ZDavP-2I je določena sprememba 398.a člena ZDavP-2, in sicer se med drugim kaznuje z globo od 3.000,00 do 50.000,00 evrov za prekršek samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če med drugim ima ali uporablja računalniški program ali elektronsko napravo, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje katerega koli zapisa, shranjenega v napravi ali na drugem mediju, brez hrambe izvornih podatkov in vseh poznejših sprememb ali če ne zagotovi izpisa izvornih podatkov in vseh poznejših sprememb izvornih podatkov, če je do takšnih sprememb prišlo (osmi odstavek 38. člena zakona). Po zatrjevanju vrhovnega državnega tožilca je poznejši predpis (ZDavP-2I) za storilca milejši, saj za enak prekršek, kot ga je storil storilec in za katerega je bil sankcioniran, določa globo v nižje predpisanem razponu.

5. Take navedbe vrhovnega državnega tožilca so utemeljene. V obravnavanem primeru je FURS odločil, da je storilka dne 8. 1. 2015 v Kopru kršila določbo osmega odstavka 38. člena ZDavP-2 ter storila prekršek po 2. točki prvega odstavka 398.a člena ZDavP-2, za katerega je odgovorna, saj ni zagotovila izpisa izvornih podatkov in vseh pozneje opravljenih sprememb teh podatkov za mesec junij 2014, ki se nanašajo na gotovinsko poslovanje storilca in jih je od njega zahtevala pooblaščena uradna oseba. Po določbi 2. točke prvega odstavka 398.a člena ZDavP-2, ki je veljal v času storitve prekrška, je bila za tak prekršek predpisana globa za samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost v razponu od 20.000,00 do 70.000,00 evrov. Z ZDavP-2I, ki je začel veljati (z izjemo določenih členov, ki za obravnavo tega prekrškovnega postopka niso pomembni) dne 15. 12. 2015, je bila določba 2. točke prvega odstavka 398.a člena ZDavP-2 spremenjena tako, da je bila za tak prekršek za samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, predpisana globa od 3.000,00 do 50.000,00 evrov. Očitno je torej, da je v obravnavanem primeru poznejši predpis za storilca milejši.

6. Sodišče prve stopnje, ki je z izpodbijano sodbo o zahtevi za sodno varstvo storilkinega zagovornika razsodilo dne 8. 6. 2016, pri odločanju ni upoštevalo zgoraj opisane spremembe materialnega predpisa. Takšna kršitev je jasno razvidna iz 6. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, v kateri je obrazložen kaznovalni okvir, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo in pri tem zapisalo, da 2. točka prvega odstavka 398. člena (na tem mestu gre za očitno pisno pomoto, saj je pravilna navedba 398.a člena) ZDavP-2 med drugim za samostojnega podjetnika posameznika določa globo v razponu od 20.000,00 do 70.000,00 evrov. Po drugem odstavku 2. člena ZP-1 se v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Kot navaja vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti, morajo prekrškovni organi in sodišča upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, takšno stališče pa izhaja tudi iz odločb Vrhovnega sodišča(1).

C. 7. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljeno kršitev 4. točke 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je prekršek pravno opredelilo kot prekršek po 2. točki prvega odstavka 398.a člena noveliranega ZDavP-2I. Vrhovno sodišče je upoštevalo milejšo najnižjo predpisano mero globe, in sicer 3.000,00 evrov, ter ob upoštevanju posebnih olajševalnih okoliščin, ugotovljenih v postopku o prekršku pred sodiščem prve stopnje, in na podlagi omilitvenih določb po šestem odstavku 26. člena ZP-1, storilki izreklo globo 2.500,00 evrov.

----

(1) Tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 60/2013 z dne 9. 7. 2013 in sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 83/2015 z dne 19. 1. 2016.