Appeal dismissed; creditor must declare enforcement costs immediately upon receipt of executor's invoice.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court rejected the creditor's request to recover enforcement costs and upheld the first-instance decision. The creditor argued that the timing for declaring costs depended on receiving the executor's invoice rather than the invoice itself, and claimed the executor could deduct costs from the sale proceeds without a court order. The court ruled that the creditor bears the duty to declare costs immediately upon receiving the invoice, and the legal provision allowing cost deduction from sale proceeds applies only after a court order is issued against the debtor.
Legislator headnote
AI generated38. člen ZIZ; 17. člen ZIZ; 365. člen ZPP; 154. člen ZPP: The creditor must declare enforcement costs to the court immediately upon receiving the executor's invoice; the executor's right to deduct costs from sale proceeds is conditional upon a prior court order establishing the debtor's liability.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Upnica sama krije svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
V obravnavani zadevi sta bila obseg in višina stroškov izvršitelja upniku znana v trenutku, ko je prejel izvršiteljev obračun.
- Upnik zmotno meni, da se položaja, ko se izvršitelj poplača iz kupnine, in ko temu ni tako, razlikujeta z vidika dolžnosti upnika, da pravočasno priglasi svoje stroške v postopku.
- Upnik neutemeljeno opira svoje stališče na določilo, da lahko izvršitelj stroške poplača iz kupnine za prodane stvari. To določilo je pravilno razumeti le v okviru pojasnjenega sistema ločenih razmerij med izvršiteljem in upnikom ter upnikom in dolžnikom.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrglo upničin predlog za povrnitev stroškov postopka z dne 6. 9. 2016.
2. Upnica v pravočasni pritožbi navaja kot razlog izpodbijanja bistveno kršitev določb postopka, čeprav v nadaljevanju konkretizirano uveljavlja le zmotno uporabo materialnega prava. Zavzema se za razlago določil 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki ločeno obravnava položaj poplačila stroškov, ki ga izvede sam izvršitelj iz kupnine za prodane stvari, in položaj, ko to takšnega poplačila ne pride in je upnik dolžan priglasiti stroške v postopku. Meni, da je trenutek, od katerega lahko upnik priglasi stroške v postopku, vezan na prejem računa s strani izvršitelja in ne na prejem njegovega obračuna opravljenih izvršilnih. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Upnika bremeni dolžnost, da priglasi svoje stroške v postopku takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, drugače izgubi pravico do povrnitve stroškov (osmi odstavek 38. člena ZIZ). V obravnavani zadevi sta bila obseg in višina stroškov izvršitelja upniku znana v trenutku, ko je prejel izvršiteljev obračun. Tega je prejel dne 27. 5. 2016, ker ni zahteval sodnega preizkusa, pa je postal dokončen dne 7. 6. 2016. Časovno obdobje, ki je preteklo do upnikove vložitve zahteve za povrnitev stroškov dne 6. 9. 2016, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, presega pravni standard takojšnje priglasitve.
5. Upnik zmotno meni, da se položaja, ko se izvršitelj poplača iz kupnine, in ko temu ni tako, razlikujeta z vidika dolžnosti upnika, da pravočasno priglasi svoje stroške v postopku. Upnikovo stališče ne upošteva izhodišča, da vse stroške najprej krije upnik (prvi odstavek 38. člena ZIZ) in da mora dolžnik povrniti upniku njegove potrebne stroške šele na njegovo zahtevo, o kateri odloči sodišče (peti in deveti odstavek 38. člena ZIZ). V tem kontekstu je pravilno razumeti tudi določilo prvega odstavka 38.c člena ZIZ, da mora po opravi neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja izvršitelj upniku (in ne dolžniku) osebno vročiti obračun plačila za delo in stroškov. Če upnik ne zahteva presoje sodišča, postane obračun izvršilni naslov (drugi odstavek 38.c člena ZIZ), a le v razmerju do upnika (peti odstavek 38.c člena ZIZ), kar ustreza že pojasnjenemu izhodišču, da upnik najprej sam krije stroške, in zakonski ureditvi, da v tej fazi postopka dolžnik niti ne sodeluje.
6. Upnik neutemeljeno opira svoje stališče na določilo, da lahko izvršitelj stroške poplača iz kupnine za prodane stvari (tretji odstavek 38.c člena ZIZ). To določilo je pravilno razumeti le v okviru pojasnjenega sistema ločenih razmerij med izvršiteljem in upnikom ter upnikom in dolžnikom. Izvršitelj lahko poplača iz kupnine le stroške, ki so bili dolžniku naloženi z izvršilnim naslovom, ki učinkuje zanj, ta pa je le sklep sodišča, ki ga izda o upnikovi zahtevi za povrnitev njegovih stroškov. Šele s tem sklepom je dolžniku naložena povrnitev stroškov, za katere je tudi dovoljena izvršba in šele v tem postopku sodeluje dolžnik. Le jezikovni pomen zakonskega besedila navedenega določila tretjega odstavka 38.c člena ZIZ, da poplačilo izvede izvršitelj „na podlagi dokončnega obračuna oziroma sklepa sodišča“, ne nudi ustreznega rezultata razlage, saj neposredno poplačilo na podlagi obračuna krši pojasnjeno sistemsko zakonsko ureditev glede stroškov postopka. Navedeno nasprotje jezikovnega pomena je mogoče odpraviti z argumentom koherence, ki upošteva izhodišče izvršilnega postopka, da se izvršba (in s tem plačilo iz kupnine kot izvršilno dejanje) lahko nanaša le na terjatev, za katero obstoji zoper dolžnika izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Kot je bilo pojasnjeno, pa obračun izvršitelja nima učinka zoper dolžnika, ampak le v razmerju do upnika.
7. Ker sodišče druge stopnje tudi ni odkrilo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
8. Upnica ob neuspehu s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).