Social court has jurisdiction over pension fund reimbursement claims for rehabilitation costs under mandatory insurance law.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal court dismissed the plaintiff's objection to the lower court's declaration of incompetence and transfer of the case to a social court. The plaintiff argued that the dispute concerned a contractual agreement for rehabilitation costs rather than a claim for restitution of funds obtained under mandatory pension and disability insurance. The court ruled that the right to reimbursement for rehabilitation expenses is established by the mandatory insurance law, not by contract, making the dispute a social matter within the exclusive jurisdiction of the social court.
Legislator headnote
AI generated1.a točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1; 1. alineja drugega odstavka 7. člena ZDSS-1; 88. člen ZPIZ-1; 79. člen ZPIZ-2: A dispute regarding the reimbursement of rehabilitation costs covered by mandatory pension and disability insurance constitutes a social dispute within the exclusive jurisdiction of the social court, regardless of any contractual arrangements between the parties.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Spor o povrnitvi stroškov poklicne rehabilitacije predstavlja socialni spor o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za kakršnega je po 1.a točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Z izpodbijanim sklepom se je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu izreklo za stvarno nepristojno in napovedalo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopiti v odločanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Obrazložilo je, da gre za socialni spor v smislu 1.a točke prvega odstavka 7. člena, v zvezi s 1. alinejo drugega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1), ker tožeča stranka uveljavlja povrnitev zatrjevano neupravičeno pridobljenih sredstev (stroškov poklicne rehabilitacije), ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
2. Zoper sklep se je pritožila tožeča stranka (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije - v nadaljevanju zavod) zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da ne gre za spor v zvezi s povrnitvijo neupravičeno pridobljenih sredstev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pač pa stroškov v zvezi s poklicno rehabilitacijo, ki so bili dogovorjeni s pogodbo. Tožeča stranka s tožbo ne zahteva vrnitve izplačanih nadomestil za čas poklicne rehabilitacije. Ker gre za vprašanje izpolnitve pogodbenih obveznosti, je potrebno zahtevek tožeče stranke presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje ima prav, da tožeča stranka zahteva vrnitev sredstev, ki jih je tožena stranka pridobila na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V času odločbe tožeče stranke o pravici tožene stranke do poklicne rehabilitacije (19. 1. 2009) in odločbe o pravici do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije (29. 4. 2009) veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99-69/06) je v tretjem odstavku 88. člena določal, da stroške poklicne rehabilitacije pokriva zavod (enako določa sedaj veljavni ZPIZ-2 v tretjem odstavku 79. člena). Ne le pravice do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije (89. člen ZPIZ-1), pač pa tudi pravico do kritja stroškov rehabilitacije (šolanja) je določal ZPIZ-1, kot zakon o obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Spor o povrnitvi stroškov poklicne rehabilitacije predstavlja socialni spor o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, za kakršnega je po 1.a točki prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 pristojno socialno sodišče.
5. Vsebina pokojninskega in invalidskega zavarovanja je tudi pravica do rehabilitacije, vključno s pravico do povrnitve stroškov rehabilitacije. Za naravo spora ni pomembno, da sta pravdni stranki medsebojno razmerje natančneje uredili s pogodbo o poklicni rehabilitaciji z dnem 24. 4. 2009 (med drugim v 3. točki II. člena pogodbe, konkretno določili stroške izobraževanja in učnih pripomočkov), saj z njo nista šele ustanovili pravice tožene stranke do kritja stroškov šolanja, pač pa jo je določal že ZPIZ-1. Za njuno medsebojno razmerje glede rehabilitacije in stroškov ni značilna dispozitivna narava, ki je značilna za civilnopravna razmerja.
6. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je po določbi prvega odstavka 19. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) moralo paziti po uradni dolžnosti na svojo stvarno pristojnost in je pravilno napovedalo po pravnomočnosti sklepa o svoji nepristojnosti zadevo po določbi prvega odstavka 23. člena ZPP odstopiti stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (3. točka 12. člena ZDSS-1). Pritožbeni razlogi tožeče stranke niso utemeljeni, niti podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po določbi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.
7. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.