Appeal dismissed; appellate court upheld first instance conviction and sentencing due to clear evidence.

Pritožba zagovornika obtoženega D.B. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in za svoj zaključek, da je obtožencu dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja in tudi krivda zanj, navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Da bi obtoženčev zagovornik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti bolj prepričljivi od tistih v izpodbijani sodbi.

Bistvo pritožbenih navedb je v vztrajanju pri trditvi, da je obtoženi zaseženo prepovedano substanco heroin hranil zase, vendar je sodišče prve stopnje takšen zagovor prepričljivo ovrglo v svoji obrazložitvi.

Obtožencu se očita, da je bila zasežena droga namenjena nadaljnji prodaji ter da jo je zaradi tega obtoženi hranil. Nadaljnja prodaja pa nujno ne pomeni prodaje v manjših količinah od skupno zasežene zaradi česar bi obtoženi po prepričanju zagovornika potreboval pripomočke.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega D.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1B in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Po petem odstavku 186. člena KZ-1B je odločilo, da se obtožencu odvzame zasežena prepovedana droga ter ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlaga, da se pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe, oziroma napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Nasprotno od obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in za svoj zaključek, da je obtožencu dokazana storitev očitanega kaznivega dejanja in tudi krivda zanj, navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih je mogoče sprejeti brez pomislekov. Da bi obtoženčev zagovornik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti bolj prepričljivi od tistih v izpodbijani sodbi.

Navedbe v pritožbi niso take oziroma v njih zagovornik zgolj ponavlja trditve do katerih se je prepričljivo opredelilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in zato zagovornik z njimi ne more biti uspešen. Bistvo pritožbenih navedb je v vztrajanju pri trditvi, da je obtoženi zaseženo prepovedano substanco heroin hranil zase, vendar je sodišče prve stopnje takšen zagovor prepričljivo ovrglo v svoji obrazložitvi, predvsem v točkah 6, 7, 8 in 9 obrazložitve sodbe, in k temu, kar je navedlo, ni kaj pomembnega dodati. Od navedenih ugotovitev zato pritožbeno sodišče izpostavlja zgolj naslednje.

Obtoženec je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja in je še vedno prejemnik denarne socialne pomoči v višini približno 265,00 EUR, prejemal naj bi še subvencijo za stanovanje v višini 100,00 EUR, nima nobenega premoženja in je samski. Ob dohodkih obtoženca približno 365,00 EUR mesečno, strošku najemnine stanovanja v višini 150,00 EUR in drugih vsaj minimalnih življenjskih izdatkih, je zato treba pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da je povsem nemogoče, da bi si s tem denarjem lahko takrat obtoženec privoščil nakup droge v vrednosti približno 320,00 EUR (kolikor bi jo res kupil po nizki ceni 8,00 EUR za gram), hkrati pa je imel pri sebi še za 320,00 EUR gotovine, ki naj bi po njegovem zagovoru izvirala iz navedenih socialnih transferjev, ob tem, da naj bi obtoženec socialno pomoč prejemal 21. v mesecu in torej imel dva dni pred prejemom nove socialne pomoči (19. aprila 2015, ko je bilo dejanje storjeno) pri sebi še vedno večino socialnih transferjev iz prejšnjega meseca.

Ob dejstvu, da znesek socialne pomoči obtožencu ni zadostoval za enkratni nakup tako velike količine heroina (39,22 g), da je obtoženi že daljši čas odvisnik od prepovedanih drog (po lastnih navedbah naj bi užival od 3 do 4 g heroina dnevno) ter bi zgolj za kritje lastnih potreb po drogi potreboval okrog 900,00 EUR mesečno za nakup droge, se tako izkaže njegova trditev, da je bila zasežena droga namenjena zgolj njegovim potrebam za povsem neprepričljivo. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi prepričljive razloge zakaj ne verjame obtoženčevim navedbam o drugih virih prihodkov in v tem delu dokazne ocene sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija.

Tudi navedba, da se je v dokaznem postopku pokazalo, da obtoženi ni imel nobenih pripomočkov, ki omogočajo prodajo prepovedane droge heroin, kot so npr. tehtnice, rokavice, žličke, plastične vrečke in drugi pripomočki za delitev in pakiranje prepovedane droge ne more ovreči pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje. Obtožencu se namreč očita, da je bila zasežena droga namenjena nadaljnji prodaji ter da jo je zaradi tega obtoženi hranil. Nadaljnja prodaja pa nujno ne pomeni prodaje v manjših količinah od skupno zasežene zaradi česar bi obtoženi po prepričanju zagovornika potreboval omenjene pripomočke, niti okoliščina, da pri obtožencu niso bili najdeni omenjeni pripomočki nima posebne teže. Ne pomeni namreč, da obtoženi takšnih pripomočkov nima, le najdeni niso bili, glede na to, da ni dvoma, da je obtoženi dolgoletni odvisnik, ki naj bi po lastnih navedbah dnevno užival po 3 do 4 grame heroina.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo sklep o namenu hrambe na količini zasežene droge, obtoženčevi osebnosti in njegovem prejšnjem življenju. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo, za svoje zaključke navedlo razumne in življenjsko sprejemljive razloge ter na tej podlagi pravilno uporabilo kazenski zakon. Nasprotne pritožbene navedbe zato ne morejo biti uspešne.

5. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, podana v korist obtoženca obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je sodišče druge stopnje preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Zagovornik sicer meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo kot obteževalno okoliščino obtoženčevo predkaznovanost, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo vse pomembne okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni, tudi predkaznovanost obtoženega, razvidno iz podatkov iz kazenske evidence (na list. št. 55-58 spisa) tako, da se je utemeljeno odločilo za izrek zaporne kazni, primerna pa je tudi višina le-te. Prav tako je pravilna tudi odločitev o odvzemu zasežene prepovedane droge, saj je odvzem le-te po petem odstavku 186. člena KZ-1 obvezen. Zato tudi v tem delu ni razlogov za poseg v izpodbijano sodbo.

6. Glede na vse povedano pritožbena izvajanja obtoženčevega zagovornika niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

7. Pritožbeno sodišče je obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot jih je za svojo odločitev navedlo v izpodbijani sodbi že sodišče prve stopnje. Obtoženec je namreč nezaposlen, brez premoženja in prejemnik denarne socialne pomoči. Morebitno plačilo stroškov kazenskega postopka bi zato lahko ogrozilo njegovo preživljanje.