Supreme Court allows appeal, overturning lower courts on limitation period start date in denationalization case.

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II: Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek. Ob tem velja še dodati, da je tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-1117/12, Up-89/14 zavzelo stališče, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 161.246,41 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sporno zemljišče denacionalizacijskemu upravičencu ni bilo vrnjeno v naravi samo zaradi naknadne nezakonite pozidanosti le-tega. Poudarja, da kot premoženjsko škodo uveljavlja nedoseženo premoženjsko pričakovanje v smislu premoženja, ki bi ga prejela, če bi bil denacionalizacijski postopek zaključen z vrnitvijo v naravi. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je za zatrjevano škodo vedela že leta 1993 (zaradi nove pozidanosti spornega zemljišča) in da je tedaj začel teči zastaralni rok. Trdi namreč, da najmanj do leta 2009 (ko je bila izdana odločba ministrstva, v kateri je bilo zavzeto stališče, da spornega zemljišča zaradi pozidanosti ni več mogoče vrniti v naravi) ni bilo jasno, kakšen bo končni izid denacionalizacijskega postopka, ki se je pravnomočno zaključil šele v letu 2011. Ob tem se sklicuje na številne judikate VS RS in US RS ter poudarja, da se je sodna praksa glede razlage 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ustalila šele po letu 2010 (in da zato že leta 1993 ni mogla vedeti, kakšen bo končni izid denacionalizacijskega postopka). Poleg tega zavezanko za denacionalizacijo, v konkretnem primeru toženko, do pravnomočnosti denacionalizacijskega postopka zavezuje obveznost, da skrbi za premoženje, ki ga je dolžna vrniti (konkretno: da ji A. sporno nepremičnino vrne v posest in da se z nje odstranijo nezakonito zgrajeni objekti A.). Upoštevajoč vse navedeno torej ni mogoče trditi, da je bilo že od nezakonite gradnje objektov A. dalje (v letu 1993) gotovo, da bo zaradi nezakonite gradnje naknadno tudi v resnici nastala škoda, t. j. da dedičem denacionalizacijskega upravičenca sporna nepremičnina ne bo vrnjena v naravi. Zatrjuje tudi kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22. člena Ustave in 6. člena

Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. V tu obravnavani zadevi je tožnica vtoževano škodo opredelila kot izgubo lastninske pravice (ker ji je bila v denacionalizacijskem postopku namesto vrnitve spornega zemljišča v naravi določena odškodnina), pripadajočo uporabnino in bodoči izgubljeni dobiček. Revizijsko sporno je, ali je toženkin ugovor zastaranja utemeljen.

7. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je bila z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 10. 1. 2001 denacionalizacijskemu upravičencu za sporno zemljišče namesto vrnitve v naravi določena odškodnina po ZDen v višini 44.042,76 DEM, in da je ta odločba postala pravnomočna 10. 5. 2011. Vrnitev v naravi namreč ni bila mogoča, ker je toženka v nasprotju s kogentnimi predpisi odsvojila sporno zemljišče družbi A., čeprav je tožnica (oziroma njen pravni prednik) s tožbama uspela in je sodišče razsodilo, da sta pogodbi med toženko in A. nični že od leta 1993 dalje. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila toženka seznanjena, da pravni prednik tožnice v več postopkih skuša pridobiti sporne nepremičnine v naravi, da pa se je zavedal, da na njih A. že gradi. Gradnja trgovsko poslovnega objekta se je začela že v letu 1992, za objekt je bilo 25. 1. 1994 izdano tudi uporabno dovoljenje. Tu obravnavana tožba pa je bila vložena 18. 7. 2011.

8. Institut zastaranja je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ).

9. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Pri tem se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je zvedel ne le, da je škoda nastala, ampak tudi kakšen je njen obseg in višina. Glede storilca pa se šteje, da je oškodovanec zanj zvedel, ko je zvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi II Ips 127/2015). Ob tem velja še dodati, da je tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-1117/12, Up-89/14 z dne 28. 5. 2015 zavzelo stališče, da mora sodišče pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago(1) .

10. Vrhovno sodišče torej pritrjuje revizijski tezi, da v primeru uspeha tožnice s pravnimi sredstvi (s pritožbo v upravnem postopku in/ali s tožbo v upravnem sporu) zatrjevana škoda (morda) sploh ne bi nastala. Zato je tožnica za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti odločbe Upravnega sodišča (t. j. 10. 5. 2011). Upoštevajoč, da je bila tu obravnavana tožba vložena (že) 18. 7. 2011, se torej odločitev obeh sodišč o utemeljenosti ugovora zastaranja izkaže za materialnopravno zmotno. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da je moralo in moglo biti tožnici že od leta 1993, ko je bil zgrajen objekt na spornem zemljišč, jasno/znano, da vrnitev v naravi ne bo mogoča in da je kot oblika denacionalizacije aktualna le še odškodnina v obveznicah ter da bi lahko že v letu 1993 ugotovila nastalo škodo (tako da bi jo sama izračunala na podlagi ustreznih denacionalizacijskih predpisov), je namreč prestrogo, saj tožnici dejansko odreka pravico do pravnega sredstva in do sodnega varstva.

11. Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno presodili toženkin ugovor zastaranja in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji tožnice ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da se vsebinsko opredeli do zatrjevane odškodninske odgovornosti toženke.

12. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

----

(1) Enako stališče je zavzeto tudi v odločbah US RS Up-124/14, U-I-45/14 z dne 28. 5. 2015 in Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015.