Appeal dismissed; court correctly rejected suit due to deceased co-defendant's lack of standing, not lack of necessary co-litigation.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, kolikor se nanaša na prvo toženko V.T., potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik oporočni in zakoniti dedinji po pokojni A.G. oporeka pravico do dedovanja z navedbami o obstoju druge oporoke. Glede na take tožbene navedbe sta toženki kot dedinji nujni sospornici. Nujno sosporništvo je procesna nujnost, potrebna je torej enotna tožba. Ker pa za tožnika ni sporno, da je bila druga toženka v času vložitve tožbe že mrtva, kar pomeni, da gre za pomanjkanje procesne predpostavke sposobnost biti stranka, ki je ni mogoče odpraviti, je odločitev sodišča, ko je tožbo v celoti zavrglo, pravno pravilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 17.6.2015, in sicer iz razloga, ker je druga toženka umrla že pred vložitvijo tožbe, kar predstavlja tako procesno pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Meni, da izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit. Razlaga pravno teorijo o skupnosti med sodediči in utemeljuje kdo vse naj bi v sporu o veljavnosti oporoke bili enotni sosporniki. Navaja, da pri vprašanju ali je tožena prva stranka, ne gre za preizkus, ali je podana procesna predpostavka za pravdo, temveč za vprašanje stvarne legitimacije, to pa je vprašanje uporabe materialnega prava, torej utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato je v takem primeru treba tožbeni zahtevek zavrniti. Meni, da je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) postopalo nepravilno glede prve toženke, saj je tožbo zavrglo, namesto, da bi (če že) njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer poudarja, da pogojev za zavrnitev tožbenega zahtevka ni. Tožnik je v tožbi pomotoma navedel, da bi bila pasivno legitimirana tudi druga toženka (ki je bila v času vložitve tožbe že mrtva, vendar tega tožnik ni vedel). Druga toženka namreč sploh ne sodi v krog zakonitih dedičev po pokojni A.G.. V kolikor je sodišče sledilo navedbam tožnika glede druge toženke in se na le-te sklicevalo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, bi bilo pričakovati, da bi sodišče samo preverilo zgoraj navedeno oz. vsaj pogledalo listine, ki jih je tožnik v dokazne namene priložil svoji tožbi. Tako sodišče ne bi zavrglo tožbe v celoti, ampak le glede druge toženke. Le prva toženka je prava tožena stranka, saj se bo le ona kot zakonita dedinja po pokojni A.G. morala, v primeru da bi sodišče tožbenemu zahtevku tožnika glede razveljavitve lastnoročne oporoke z dne 14.9.2012 ugodilo, izjasniti glede oporoke z dne 17.6.2011. Predlaga, da se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na prvo toženko razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Prva toženka je podala odgovor na pritožbo. Navaja, da sodišče tožbe ni zavrglo iz razloga, ker bi bila druga toženka neprava stranka, pač pa zato, ker je v skladu s petim odstavkom 81. člena ZPP ugotovilo, da je tožena stranka umrla pred vložitvijo tožbe in te pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti. Sodišče se je ukvarjalo s pravnim vprašanjem, ki je predhodno glede na vprašanje ali je bila druga toženka prava ali neprava stranka oz. če je bila ali ni bila nujni sospornik. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tako tožnik kot prva toženka sta podala odgovor na odgovor na pritožbo nasprotne stranke, ki pa ju pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj ju ZPP ne predvideva.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnik je v tožbi sam navajal, da na strani tožene stranke nastopata tako prva kot druga toženka (zakonita dedinja drugega dednega reda) in je tudi tožbeni zahtevek posledično uperjen zoper obe. Tožnik oporočni in zakoniti dedinji po pokojni A.G. oporeka pravico do dedovanja z navedbami o obstoju druge oporoke. Glede na take tožbene navedbe sta toženki kot dedinji nujni sospornici. Nujno sosporništvo je procesna nujnost, potrebna je torej enotna tožba. Ker pa za tožnika ni sporno, da je bila druga toženka v času vložitve tožbe že mrtva, kar pomeni, da gre za pomanjkanje procesne predpostavke sposobnost biti stranka, ki je ni mogoče odpraviti, je odločitev sodišča, ko je tožbo v celoti zavrglo, pravno pravilna. Drugačna bi bila situacija le v primeru, če bi se druga toženka odpovedala dediščini v svojem imenu, saj potem sploh ne bi bila dedič ( 133. člen v zvezi s 139. členom, oba Zakona o dedovanju). Vendar druga toženka take izjave, glede na tožbene navedbe, ni podala. Slednja se je odpovedala dediščini v korist prve toženke, kar pa se po sodni praksi šteje kot odstop (sprejetega) deleža (1). Upoštevaje navedeno so ostale pritožbene navedbe za določitev v tej zadevi nerelevantne in ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča.

7. Glede na vse navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu - kolikor se nanaša na V.T., sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: Primerjaj Pravna mnenja občnih sej Vrhovnega sodišča RS in drugih sodišč z dne 22.4.1970, in z dne 21. in 22.12.1987 ter odločbi VSL 565/2015 z dne 20.5.2015 in II Cp 1561/2015 z dne 8.7.2015