Appeal dismissed; building manager not liable for music streaming as they act on behalf of owners.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 214,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

[JEDRO]

Tožena stranka kot upravnik v obravnavani zadevi ni uporabnik v smislu 130. člena ZASP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka plača tožeči stranki nadomestilo 886,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do plačila, civilno kazen 1.329,81 EUR s pripadki in stroške pravdnega postopka.

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Razlogi za zavrnitev pritožbe

5. Spor se je vodil zaradi uporabe fonogramov, na katerih obstajajo avtorske sorodne pravice. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. V tožbi navaja, da je tožena stranka kot upravnik v poslovni stavbi X po hodnikih v izmeri 400 m2 brez plačila javno priobčevala fonograme preko zvočnikov. Zato s tožbenim zahtevkom uveljavlja plačilo denarnega nadomestila in civilne kazni.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi presoje, da tožena stranka kot upravnik stavbe ni obenem tudi uporabnik v smislu 130. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP). Pojasnilo je, da tipične upravnikove naloge sicer ne izključujejo, da bi kdaj upravnik v prostorih v upravljanju predvajal glasbo, vendar je iz dikcije 118. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) razvidno, da kar upravnik počne, počne za etažne lastnike in ne zase. Zato je tožena stranka fonograme predvajala kvečjemu za stranke etažnih lastnikov oziroma njihovih najemnikov, kar pomeni, da so uporabniki v smislu 130. člena ZASP ta podjetja in ne tožena stranka.

7. Pritožnik takšno stališče glede pasivne legitimacije graja. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo naloge upravnika. Meni, da sta temeljni vprašanji v tej zadevi dve. Prvo je, ali so imeli etažni lastniki možnost upravljanja z glasbo, ali pa je bilo to v izključni pristojnosti upravnika. Drugo je, ali je upravnik glasbo predvajal po navodilih etažnih lastnikov oziroma v sklopu rednega vzdrževanja in obratovanja skupnih delov, ali pa je prišlo do nedopustne gestije. Poudarja, da etažni lastniki, ki predvajanja glasbe niso naročili oziroma ga naknadno niso potrdili, ne morejo nositi bremena plačevanja nadomestila, temveč breme v takšnem primeru pade na upravnika.

8. Povzete pritožbene navedbe bodisi niso utemeljene bodisi niso relevantne za odločitev o pritožbi. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot upravnik v obravnavani zadevi ni tudi uporabnik v smislu 130. člena ZASP, je pravilna. Upravnik je skladno z določbo četrtega odstavka 118. člena SPZ zakoniti zastopnik etažnih lastnikov, ki v pravnem prometu nastopa v njihovem imenu in za njihov račun. Dejanja upravnika imajo torej učinek le za etažne lastnike. Zato upravnik kot zastopnik etažnih lastnikov tudi ni dolžan plačevati obveznosti, ki se nanašajo na etažne lastnike, iz lastnih sredstev.(1) Upravnik ima brez pogodbene omejitve pravico do zastopanja tako pri rednem kot pri izrednem upravljanju in na tem področju oblikuje voljo za zastopane etažne lastnike.(2) V notranjem razmerju je upravnik dolžan upoštevati voljo zastopanih, če je zanjo doseženo ustrezno soglasje, v zunanjem razmerju pa so upoštevna obligacijska pravila o zastopanju. To pomeni, da v kolikor upravnik ni ravnal z zadostno skrbnostjo in je kršil voljo etažnih lastnikov glede predvajanja fonogramov, imajo slednji možnost zoper njega uveljavljati ustrezne zahtevke. Zgolj dejstvo, da je upravnik predvajal glasbo na hodnikih poslovne stavbe, ki jo upravlja, pa nikakor ne vodi do zaključka, da je to delal v svojem imenu in za svoj račun, torej da je sam uporabnik fonogramov in s tem zavezanec za plačilo vtoževanega nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so uporabniki fonogramov etažni lastniki poslovne stavbe. Zaključek sodišča prve stopnje o pomanjkanju pasivne legitimacije je tako pravilen.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o procesni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožeča stranka zahtevala 200 % civilno kazen, tožeča stranka pa je zahtevala 150 % civilno kazen. Sodišče prve stopnje je sicer storilo pomoto pri povzemanju tožbenih trditev, zaradi česar pa izpodbijana sodba ni nezmožna preizkusa, saj vsebuje jasne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka že po samem temelju. Le napačen povzetek tožbenih navedb za očitano kršitev ne zadostuje.

10. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

12. Ker je tožena stranka po drugi strani v pritožbenem postopku uspela, je upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Nagrada za pritožbeni postopek znaša 172,13 EUR (tar. št. 21 OT), upravičen strošek pa je še strošek v višini 3,44 EUR po 11. členu OT in 22% DDV (12. člen OT). Skupni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 214,20 EUR. Te stroške ji mora tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Prim. sodbo VSL I Cpg 512/2011 in sodbo VSL II Cpg 566/2015.

Op. št. (2): Tako Rijavec v: Juhart in soavtorji, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Gospodarski vestnik, Založba, Ljubljana 2004, str. 574.