Appeal dismissed; tax relief requires proof that full payment endangers business viability across all three financial dimensions.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Do taksnih olajšav so upravičene le pravne osebe, katerih premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje (torej vse troje) je tako slabo, da bi bilo v primeru plačila takse (takoj in v celoti) ogroženo opravljanje njene dejavnosti. Če je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je finančno stanje tožene stranke takšno, da odmerjeno sodno takso lahko plača, je pravilno zavrnilo predlog za kakršnokoli olajšavo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

2. Zoper takšno odločitev se „iz vseh pritožbenih razlogov“ pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev predlogu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu temelji na podatkih, ki jih je slednjemu posredovala tožena stranka v predlogu za taksno olajšavo in njemu priloženi izjavi o premoženjskem stanju. To so vsi podatki, s katerimi je sodišče prve stopnje ob izdaji sklepa razpolagalo. Hkrati so to tudi vsi podatki, na katere je lahko oprlo svojo odločitev. Pritožbena graja, da je preveč upoštevalo dejstvo, da je tožena stranka v letu 2015 poslovala z dobičkom in da je imela v zadnjih 3 mesecih prilive na transakcijskih računih, ne more biti utemeljena. Najprej zato, ker iz izpodbijanega sklepa to sploh ne izhaja. Iz njega je razvidno, da je sodišče svojo odločitev oprlo na podatke, da tožena stranka razpolaga s kratkoročnimi sredstvi, v višini, ki bistveno presega višino odmerjene sodne takse in da takšno višino presegajo celo njena denarna sredstva. Pojasnilo je tudi, da je upoštevalo podatke iz zadnje objavljene bilance stanja, saj tožena stranka ni ne trdila ne izkazala, da je njeno trenutno stanje drugačno. Takšno postopanje sodišča je povsem pravilno. Pritožba ga zgolj s pavšalno navedbo, da se stanje gospodarskih družb dnevno spreminja, ne more omajati. V kolikor je želela, da sodišče upošteva drugačno premoženjsko ali finančno stanje, bi mu morala, že v predlogu za taksno oprostitev, posredovati podatke o njem.

5. Nadalje Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v petem odstavku 11. člena res določa, da mora sodišče pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse, kadar takšen predlog poda pravna oseba, upoštevati njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje. Razlaga povzete določbe pa je ravno obratna kot jo podaja tožena stranka. Pomeni, da sodišče predlogu za taksno olajšavo ne ugodi, če predlagatelju njeno plačilo omogoča njegovo premoženjsko, finančno ali likvidnostno stanje. Ali z drugimi besedami, do taksnih olajšav so upravičene le pravne osebe, katerih premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje (torej vse troje) je tako slabo, da bi bilo v primeru plačila takse (takoj in v celoti) ogroženo opravljanje njene dejavnosti. Če je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da je finančno stanje tožene stranke takšno, da odmerjeno sodno takso lahko plača, je pravilno zavrnilo predlog za kakršnokoli olajšavo.

6. Navedb, da tožena stranka gotovinsko ne posluje, oba transakcijska računa pa ima blokirana, ta v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni podala. Sodišče prve stopnje jih zato tudi ni moglo spregledati. Kot že rečeno, pa je lahko pri odločanju upoštevalo le podatke, ki so mu bili posredovani. Ni namreč naloga (ne pristojnost) sodišča, da samo brska po uradnih evidencah in ugotavlja kakšno je stanje strank na transakcijskih računih. Podatke o tem morajo podati same. Sodišče jih lahko po uradni dolžnosti zgolj preveri, v kolikor dvomi o njihovi resničnosti (četrti odstavek 12. člena ZST-1). Prav tako tožena stranka v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni navedla, da razen sredstev na računih nima drugih likvidnih sredstev. Ničesar ni povedala o svojih terjatvah, niti o njihovi neizterljivosti. Podatki, ki jih v zvezi s tem podaja v pritožbi (da njeno premoženje predstavlja terjatev, ki jo uveljavlja v drugem sodnem postopku, ki še ni končan, premoženje pa posledično ne unovčljivo) so prepozne, saj pomenijo nedovoljene pritožbene novote. Tožena stranka namreč ne trdi, da jih brez svoji krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Prav tako so prepozne navedbe, da tožena stranka ne more dobiti posojila, saj nima sprejemljive bančne bonitete.

7. V izpodbijanem sklepu se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo do vseh navedb, ki jih je tožena stranka podala v svojem predlogu za oprostitev plačila sodne takse in v izjavi o premoženjskem stanju. Sklep je jasen, dobro argumentiran in nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njegov pritožbeni preizkus. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Prav tako ni podana kršitev 15. točke istega člena, ki pomeni tehnično kršitev, storjeno z napačnim prenosom vsebine dokaznega gradiva v odločbo sodišča.

8. Glede na navedeno pritožbeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijani sklep pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).