Appeal dismissed; court fee calculation based on judicially determined value under ZST-1 is not appealable.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Predmet pritožbenega preizkusa je lahko le odmera sodne takse glede na sodno ugotovljeno vrednost po 31. členu ZST-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je s plačilnim nalogom naložilo tožeči stranki plačilo sodne takse po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 6.195,00 EUR. Proti takšni odločitvi je tožeča stranka vložila ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z izpodbijanim sklepom.

2. Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, v kateri je navedla, da je taksa napačno odmerjena, zato naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da odmeri takso v znesku 1.227,00 EUR. Navaja, da izpodbijana odločitev temelji na sklepu, s katerim je sodišče določilo vrednost predmeta postopka, pri tem pa napačno uporabilo določbo 31. člena ZST-1. Sodišče bi moralo uporabiti določbo tretjega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot to izhaja iz 19. člena ZST-1. Določba tretjega odstavka 44. člena ZPP pa ne določa, na kakšen način se določi vrednost spora, kadar se ta ne nanaša na denarni znesek. Glede ugotovitve obsega skupnega premoženja in višine solastninskih deležev na skupnem premoženju ZST-1 ne vsebuje določb, ki bi opredeljevale način izračuna vrednosti spornega predmeta. Ta se zato določi skladno z drugim odstavkom 44. člena ZPP, kar pomeni, da se upošteva vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZST-1 določa v četrtem poglavju (določila 19. do 32. člena) podlage za odmero sodne takse. V 19. členu je določeno, da se sodne takse plačujejo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po zakonu. Kot podredno podlago določa uporabo določb ZPP, ki se nanašajo na ugotovitev vrednosti spornega predmeta. Odločilna je vrednost zahtevka. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). ZPP določa v tretjem odstavku 44. člena korektivno dolžnost sodišča glede vrednosti spornega predmeta, če je od tega odvisna stvarna pristojnost sodišča ali pravica do revizije. V 31. členu ZST-1 pa zakon nalaga sodišču korektivno dolžnost, če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, tako da nastane vprašanje pravilne podlage za odmero sodne takse. V takšnem primeru sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Zoper sklep o ugotovitvi prave vrednosti na navedeni način ni posebne pritožbe (drugi odstavek 31. člena ZST-1).

5. Ali je v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče določilo pravo vrednost ali ne, torej ne more biti predmet pritožbenega preizkusa. Predmet pritožbenega preizkusa je lahko le odmera sodne takse glede na sodno ugotovljeno vrednost po 31. členu ZST-1. Sodna taksa po taksni tarifi 1111 in glede na ugotovljeno vrednost predmeta postopka, ki je bila s sklepom P 1964/2016-I-7 določena v znesku 463.032,85 EUR pa znaša 6.195,00 EUR. Na navedeni znesek se tudi glasi plačilni nalog s pozivom na plačilo sodne takse, zoper katerega je tožnica vložila ugovor, ki ga je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo.

6. Glede na navedeno je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).