Appeal dismissed; late-found inheritance distributed per prior final decree despite heir's earlier renunciation.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Pozneje najdena zapuščina se med dediče (pritožnica to ni zaradi odpovedi dedovanju) razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dedno pravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju, dodatno k sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II D 119/2006 z dne 23. 10. 2008, po pokojnem A. A. ugotovilo, da spada v zapuščino tudi odškodnina v višini 8.345,85 EUR in da se na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju celotna dodatna zapuščina razglasi za lastnino Republike Slovenije.

2. Odločitev sodišča po odvetniku izpodbija B. B. V obrazložitvi navaja, da sklep izpodbija iz vseh razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da kot dediča dodatne zapuščine razglasi B. B. oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Čeprav se je dedovanju po zapustniku odpovedala, ta odpoved ne velja za dodatno zapuščino. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da je odpoved dedovanju mogoče upoštevati za pozneje najdeno premoženje, kadar se obseg zapuščine bistveno ne spreminja. Odškodnina znaša 8.354,85 EUR, zato bi moralo sodišče pridobiti nove dedne izjave dedičev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje na podlagi podatkov v spisu ugotavlja naslednje:

- po pokojnem A. A. je bil na podlagi prejete smrtovnice v februarju leta 2006 uveden zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani;

- iz smrtovnice je razvidno, da je bil pokojni lastnik avtomobila, da je imel odprt račun pri Banki X, na katerem je bilo negativno stanje, neporavnan kredit pri Banki Y, neporavnan kredit pri S., ter dva neodplačana kredita pri Banki X. in da je imel pokojno hči B. B.;

- zakonita zastopnica B. B., njena mati C. C., je podala izjavo o odpovedi dediščine za takrat mladoletno B. B., CSD se je z izjavo zakonite zastopnice strinjal.

5. B. B. je 20. 2. 2015 po odvetniku vložila predlog za obnovo postopka, ker je po pravnomočnosti sklepa o dedovanju Slovenski državni holding, d. d., na podlagi določil Zakona o plačilu odškodnin žrtvam vojnega in povojnega nasilja 30. 12. 20014 izdal odločbo o višini odškodnine, s katero je odločil, da pokojnemu kot upravičencu pripada odškodnina v višini 8.345,85 EUR. Navedeno po mnenju pritožnice pomeni bistveno spremembo obsega zapuščine, zato je treba glede naknadno najdenega oziroma pridobljenega premoženja pridobiti nove dedne izjave dedičev in se kot dedinja priglasila k dedovanju.

6. Ker odškodnina SDH, d. d., nima posebnega statusa (ne gre za denacionalizirano premoženje niti za zaščiteno kmetijo), je sodišče upoštevalo sklep o dedovanju z dne 23. 10. 2008 in na njegovi podlagi dodatno zapuščino razglasilo za lastnino Republike Slovenije.

7. V 133. členu ZD je določeno, na kakšen način se dedič lahko odpove dediščini ter pravne posledice njegove odpovedi. Odpoved dediščini pomeni izjavo volje dediča po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Odpovedi o dedovanju ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD). Sodišče prve stopnje je zato postopalo pravilno, ko pritožnice ni štelo za dediča zapustnikovega premoženja in je tako materialnopravno pravilno, v smislu prvega odstavka 221. člena ZD, dodatno zapuščino, torej pozneje najdeno premoženje, dodelilo Republiki Sloveniji. Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju namreč ni več mogoče obravnavati vprašanj, ki se nanašajo na zapuščino in izdati novega sklepa o dedovanju. Pozneje najdena zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dedno pravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Sodna praksa višjih sodišč v zvezi s tem vprašanjem je enotna (VSM I Cp 887/2015, VSL II Cp 3068/2014, VSL III Cp 761/2014).

8. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena in ker tudi ni ugotoviti kršitev, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani dodatni sklep o dedovanju sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.