Appeal dismissed; plaintiff failed to prove unpaid purchase price for co-owned property share.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court in Ljubljane dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that rejected his claim to establish sole ownership of a co-owned property share. The plaintiff argued he funded the house renovation and car purchase with the defendant's money, asserting the purchase price remained unpaid. The court found the evidence showed the defendant had fully paid the agreed purchase price, including amounts used for the car, and the plaintiff's arguments did not create reasonable doubt about this fact. Consequently, the court ruled that mere non-performance of a contractual obligation does not automatically justify a claim for ownership confirmation without further proof of contract termination.
Legislator headnote
AI generatedArticles 103 to 110 of the Obligations Act; Article 353 of the Civil Procedure Act: A claim for confirmation of ownership based on alleged non-payment of the purchase price is inadmissible if the defendant has fully performed the payment obligation, as partial non-performance alone does not constitute a ground for such a claim.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.
[JEDRO]
Stališče izpodbijane sodbe, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na toženkinem solastninskem deležu, je pravilno.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek 1) za ugotovitev, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X do celote in da mu je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot lastnik. Tožniku je naložilo povrnitev toženkinih stroškov postopka.
2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo trdi, da toženka ni navajala, da bi kaj vložila v hišo, in to tudi tožniku ni znano. Sam je najel kredit, da je lahko obnovil in dogradil hišo ter plačuje vse stroške za njeno vzdrževanje. Kredit je najel pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Priznal je, da je z denarjem, ki mu ga je nakazala toženka, kupil avto. Od toženke ni terjal neplačane kupnine. Sodišče ni izvedlo ostalih dokaznih predlogov. Avto passat je s svojim denarjem plačal sam. Hišo je obnovil sam.
3. Toženka v odgovoru na pritožbo opozarja na njeno nerazumljivost in predlaga njeno zavrnitev.
4. Višje sodišče v Ljubljani odloča v zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 1706/2016 z dne 22. 9. 2016, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče.
5. Pritožba ni utemeljena.
6. Pritožnik ni navedel, iz katerih razlogov izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, iz pritožbenih navedb pa je mogoče izluščiti, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem.
7. Tožnik je zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljeval s trditvami, da toženka ni plačala dogovorjene kupnine in da je v hišo vlagal le on, ne pa tudi toženka.
8. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,
- da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine parc. št. 1/0 k. o. X, vsak do polovice,
- da je toženka pridobila svoj solastninski delež na podlagi kupoprodajne pogodbe, sklenjene 9. 11. 2005 s tožnikom,
- da sta se pravdni stranki dogovorili za kupnino 7.000.000,00 SIT (29.210,48 EUR),
- da je v kupoprodajni pogodbi navedeno, da je toženka na račun kupnine že plačala tožniku 5.500.000,00 SIT (22.951,09 EUR), razliko v višini 1.500.000,00 SIT (6.259,39 EUR) pa se je zavezala plačati v treh letih od podpisa pogodbe,
- da sta se pravdni stranki dogovorili, da se v kupnino všteje 3.000.000,00 SIT, ki jih je toženka posodila tožniku za nakup avtomobila v letu 2004,
- da je toženka tožniku 7. 11. 2005 plačala še 1.850.000,00 SIT,
- da je toženka na tožnikov transakcijski račun 1. 7. 2009 nakazal 1.000 EUR, 25. 2. 2009 2.000,00 EUR, 15. 12. 2009 pa še 10.000,00 EUR,
- da je toženka z navedenimi plačili poravnala kupnino po kupoprodajni pogodbi.
9. Pritožnik zgolj s ponavljanjem dejstev, ki jih je zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more vnesti dvoma o pravilnosti zaključka izpodbijane sodbe, da je toženka poravnala dogovorjeno kupnino. Poleg tega neizpolnitev pogodbene obveznosti sama po sebi ne zadostuje za utemeljenost vrnitvenega zahtevka, kar je prodajalec izpolnil na podlagi te pogodbe. Tak zahtevek bi mu šel ob predpostavki, da je bila pogodba razvezana (111. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), zgolj (delna) neizpolnitev pogodbene obveznosti pa sama po sebi še ne pomeni, da je do tega prišlo (prim. 103. do 110. člen OZ).
10. Stališče izpodbijane sodbe, da iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na toženkinem solastninskem deležu, je pravilno. Glede na to, da mu tožnik obrazloženo ne oporeka, razlogov ni treba ponavljati.
11. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika kršitev materialnega in procesnega prava, katerih obstoj je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
12. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je toženki dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Gre ji strošek za sestavo odgovora na pritožbo v priglašeni višini 1000 točk, tj. 459,00 EUR, povečano za 22 % davek na dodano vrednost, kar skupaj znaša 559,98 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.