Administrative court dismisses claim for compensation for deletion from residence register due to late application under new law.

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

V zadevi ni sporno, da je imel tožnik stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Slovenije vse do 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. V zadevi tudi ni sporno, da je prvič poskušal urediti svoj status šele 14. 7. 2014, ko je pri organu vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD, ki je bila pravnomočno zavržena, saj jo je vložil po uveljavitvi ZUSDDD-B. Tožnik zato ne sodi v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, kot je določeno v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica zavrnila zahtevo tožnika za priznanje statusa upravičenca zaradi uveljavljanja odškodnine na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ki jo je tožnik pri organu prve stopnje vložil dne 14. 7. 2014. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, to je registra stalnega prebivalstva, registra tujcev in registra državljanov ugotovil, da je bil tožnik sicer izbrisan iz registra stalnega prebivalstva 26. 2. 1992. Za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je zaprosil šele 14. 7. 2014 na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki jo je upravni organ s sklepom št. 214-843/2014 z dne 2. 9. 2014 zavrgel zaradi vložitve po poteku roku za vložitev (torej po 24. 7. 2010). Sklep je postal dokončen in pravnomočen dne 18. 11. 2014. Iz registra državljanstev je razvidno, da ni imel nikoli vložene vloge za pridobitev slovenskega državljanstva. Iz izjave tožnika izhaja, da je bil po izbrisu iz Slovenije praktično izgnan saj ni imel nobenih dokumentov in je bil zaradi tega primoran zapustiti Slovenijo. Urejanje dokumentov je bilo za njega težavno, saj tega ni mogel urejati iz Kosova vendar misli, da to ne more vplivati na njegov status upravičenca do odškodnine, saj je bil na podlagi nezakonitega izbrisa v enakem položaju kot drugi izbrisani. Prosilcu pa je bila v skladu z 9. in 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) dana možnost, da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločitev v tem upravnem postopku. Ne glede na navedeno upravni organ prve stopnje zaključuje, da tožnik upoštevaje 2. točko 2. člena ZPŠOIRSP ne izpolnjuje pogojev za izdajo odločbe o priznanju statusa upravičenca zaradi uveljavljanja odškodnine.

2. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 492-317/2015/2 (1312-10) z dne 28. 10. 2015 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v obrazložitvi pritrdilo razlogom obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Tožnik v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila zahteva tožniku zavrnjena iz formalnih razlogov, ki naj bi bili pogoj za pridobitev statusa. Priznava, da vloge za sprejem v državljanstvo ni vložil, do dne 14. 7. 2014 pa tudi ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Navaja, da je bil po izbrisu praktično izgnan iz Slovenije saj je ostal brez dokumentov, zato je bil primoran zapustiti Republiko Slovenijo. Navedena dejstva pa ne morejo vplivati na njegov status upravičenca do odškodnine, saj je bil zaradi nezakonitega izbrisa v enakem položaju kot drugi izbrisani. Zaradi izbrisa mu je nastala škoda tako kot vsem drugim izbrisanim. Če bi tožnik vedel, da bi moral formalno vlagati prošnje za izdajo dovoljenja za bivanje in vloge za sprejem v državljanstvo, bi to storil vendar tega pogoja do uveljavitve ZPŠOIRSP ni nihče omenjal, zato meni, da je zakon v tem delu neustaven in mu je s tem kršena temeljna človekova pravica do enakosti pred zakonom.

4. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek ter ji povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča sta izpodbijana odločba in odločba upravnega organa druge stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki med strankama postopka ni sporno, uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

8. V zadevi ni sporno, da je imel tožnik stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Sloveniji vse do 26. 2. 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik prvič poskušal urediti svoj status šele 14. 7. 2014, ko je pri organu prve stopnje vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD), ki je bila pravnomočno zavržena, saj jo je tožnik vložil po uveljavitvi ZUSDDD-B, ki je začel veljati 24. 7. 2010.

9. Tožnik ne sodi v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode, kot je določeno v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Druga kategorija upravičencev, določena v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP so izbrisani, ki so si v Republiki Sloveniji po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji poskušali urediti status tako, da so vložili vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o tujcih iz leta 1991, Zakona o tujcih iz leta 1999, Zakona o začasnem zatočišču ali ZUSDDD (pred novelo tega zakona iz leta 2010 ZUSDDD-B) ali za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, pa je bila njihova vloga zavrnjena, zavržena ali je bil postopek s sklepom ustavljen, ter da izpolnjujejo dodatni pogoj, da so v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli. Iz četrtega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP pa tudi izhaja, da se pravica do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne prizna osebi, ki je bila, tako kot tožnik izbrisana iz registra stalnega prebivalstva in ji je bila vloga za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, vložena na podlagi ZUSDDD tako kot tožniku zavrnjena ali zavržena, saj je bila vložena po uveljavitvi ZUSDDD-B. Tožnik tako glede na ugotovljeno dejansko stanje ne sodi v drugo kategorijo upravičencev do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, določeno v drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

10. Glede na navedeno niso upoštevni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj je upravni organ prve stopnje z izpodbijano odločbo odločil le o zahtevi za priznanje statusa upravičenca po ZPŠOIRSP ne pa tudi o njegovi zahtevi za določitev denarne odškodnine za škodo, povzročeno zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZPŠOIRSP lahko upravičenci zahtevajo denarno odškodnino v upravnem postopku, ki se določi pod pogoji in po merilih, določenih v tem zakonu, lahko pa vložijo tudi tožbo za plačilo denarne odškodnine v sodnem postopku.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II. izreka:

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.