Administrative tax appeal dismissed; applicant ineligible for fee waiver despite prior application fee exemption.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Tožnik je bil taksne obveznosti v višini 4.54 EUR za prodajo vloge za prenehanje državljanstva oproščen na podlagi odločbe z dne 17. 8. 2015. Z odločbo z dne 17. 4. 2015 o zavrnitvi njegovega zahtevka za prenehanje državljanstva mu je nastala še nova taksna obveznost, in sicer taksa za izdajo odločbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ljubljana zavrnila ugovor tožnika zoper plačilni nalog št. 213-109/2015-33 z dne 17. 8. 2015 in odločila, da se ta plačilni nalog odstopi v izvršitev pristojnemu carinskemu uradu.

2. Z drugostopenjskim aktom je ministrstvo pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Drugostopenjski organ se sklicuje na 4. člen, 5. člen in 5. točko 23. člena Zakona o upravnih taksah (ZUT). Organ ugotavlja, da je bila taksa pravilno odmerjena in da zakon ne predvideva taksne oprostitve za odločbo, izdano na podlagi zahtevka za prenehanje državljanstva z odrekom.

3. V tožbi, ki je vsebinsko enaka pritožbi, tožnik pravi, da je taksa v višini 181,22 EUR očitno pretirana. Odločitev krši pravico iz 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravici in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Meni, da se organ pretirano opira na formalizem in da ne upošteva pravičnosti in da odločitev tudi ne spoštuje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz Ustave RS.

Tožba ni utemeljena.

4. Po določbi 5. točke 23. člena ZUT (v zvezi z tarifno št. 12 Taksne tarife) plača stranka takso za odločbo o prošnji državljana Republike Slovenije za prenehanje državljanstva Republike Slovenije (18., 22. in 25. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije) in sicer v višini 181,20 EUR. Tožnik ne spada v nobeno kategorijo upravičencev iz 24. člena ZUT, ki ureja, kdo je lahko v določenih zadevah oproščen plačila upravne takse.

5. Ustavno sodišče je z odločbo v zadevi U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015 odločilo, da je določilo 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah v neskladju z ustavo in da mora Državni zbor odpraviti to neskladnost, do te odprave pa mora sodišče stranko oprostiti sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja Zakon o pravdnem postopku, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči in ne izpolnjuje pogojev, da bi jo prejela, če bi bila s plačilom delne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

6. Pravna situacija je v predmetni zadevi do neke mere primerljiva, vendar ne v tolikšni meri, da bi sodišče moralo prekiniti postopek in podati zahtevo za presojo ustavnosti ZUT. Višina upravne takse oziroma nezmožnost oprostitve plačila upravne takse bi lahko pomenila poseg v pravico do uveljavljanja pravnega upravičenja, ki ga določenemu subjektu daje zakon, in s tem do enakega varstva pravic ne glede na katero koli osebno okoliščino (2. odstavek 14. člena Ustave), med katere spada tudi premoženjsko stanje, v primeru, da zaradi nezmožnosti plačila upravne takse predmetnega upravičenja stranka ne bi mogla uveljavljati. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, kajti tožnik je zahtevek za prenehanje državljanstva lahko podal in je bil taksne obveznosti v višini 4. 54 EUR za podajo vloge za prenehanje državljanstva oproščen na podlagi odločbe št. 213-109/2015-32 z dne 17. 8. 2015.

7. Tožnik je tudi dobil odločbo št. 213-109/2015-23 z dne 17. 4. 2015 o zavrnitvi njegovega zahtevka za prenehanje državljanstva vloge, za kar pa mu je nastala še nova taksna obveznost in sicer taksa za izdajo odločbe. Tožnik ne pravi, da mu odločba o njegovem zahtevku za prenehanje državljanstva ni bila vročena. Tožnik pravi, da je v zaporu, da nima premoženja in da ne more pridobivati dohodka. Iz dopisa Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje (CSD) z dne 2. 6. 2015 izhaja, da tožnik ne razpolaga z lastnim premoženjem, prihranki ali dohodki in da ne prejema socialnih transferjev zgolj iz razloga, ker je na prestajanju zaporne kazni.

8. Pet mesecev po omenjenem dopisu CSD je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, sodišče je njegovo tožbo sprejelo v obravnavo, kar pomeni, da tožniku ni poseženo v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave ali do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tožnik v tožbi ne navaja, da se je njegovo finančno stanje spremenilo, vendar pa tudi ne navaja, da iz objektivnih razlogov, na katere nima vpliva, ne more delati za plačilo v času prestajanja zaporne kazni, kar je sicer možnost na podlagi določil členov od 45 do 57a. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij in sicer za plačilo, ki je podrobneje urejeno tudi v Pravilniku o plačilu za delo obsojencev, ki je stopil v veljavo v letu 2016. Že določilo 1. odstavka 54. člena ZIKS pa določa, poleg ostalih vidikov plačila za delo, da je osnova za izračun plačila za delo obsojencev 25% osnove za obračun orientacijskega delovnega mesta v sistemu plač v javnem sektorju.

9. Zaradi tega sodišče ne vidi podlage za stališče, da predmetna ureditev, ki ne omogoča celotne oprostitve plačila takse za odločbo o zahtevku za prenehanje državljanstva, nesorazmerno posega v katero izmed tožnikovih pravic, pri čemer sodišče zgolj na kratko pripominja, da določilo 13. člena EKČP v tem primeru ne pride v poštev, saj v predmetni zadevi tožnik v upravnem postopku ni uveljavljal sodnega varstva civilne pravice v smislu EKČP.

10. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).