Appeal allowed; execution request valid if filed within 30 days of creditor receiving the enforceable title, not the debtor's deadline.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

Tožnik ni mogel prej predlagati izvršbe na podlagi čl. 444 ZPP (motenje posesti), preden ni prejel drugostopne odločbe, ki je izvršilni naslov. Zato ni izgubil pravice zahtevati izvršitev dejanja v izvršilnem postopku, čeprav je potekel za dolžnika 8-dnevni paricijski rok in nadaljnji 30-dnevni paricijski rok po citiranem zakonskem določilu, saj je predlagal izvršbo v roku 30 dni po prejemu izvršilnega naslova (drugostopne odločbe v pravdi).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru dolžnikov in je svoj sklep o izvršbi z dne 10.12.1993, opr. št. In ..... razveljavilo, predlog za izvršbo pa je zavrglo. Obenem je naložilo upnikoma, da plačata dolžnikom izvršilne stroške v znesku 5.680,00 SIT. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da sta upnika zamudila rok za vložitev predloga za izvršbo po določilu člena 444 ZPP.

Proti temu sklepu se je pritožil upnik smiselno zaradi bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje za upnika krivično, saj naj bi mu potekel rok za vložitev izvršbe kljub temu, da odločbe sodišča druge stopnje ni prejel. Tudi po načelu deljive pravnomočnosti rok ne more teči tako, da prizadene upnika. Paricijski rok prične teči za dolžnika od dneva vročitve drugostopne odločbe, rok 30 dni za vložitev izvršilnega predloga po členu 444 ZPP pa lahko teče le od vročitve drugostopne odločbe upniku. Predlaga, da drugostopno sodišče izpodbijani sklep tako spremeni, da potrdi sklep o dovolitvi izvršbe.

Pritožba je utemeljena.

Člen 444 Zakona o pravdnem postopku določa, da tožnik izgubi pravico zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev sklepa, s katerim je tožencu po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, če ni zahteval prisilne izvršitve v 30 dneh po izteku roka, ki je bil v sklepu določen zato, da ga opravi. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo dejstva, ki se nanašajo na prejem drugostopne odločbe v pravdi zaradi motenja posesti, katere odločba je v tej zadevi izvršilni naslov, vendar pa je zmotno in v upnikovo škodo tolmačilo cit. zakonsko določilo glede pričetka štetja roka za vložitev predloga za izvršbo.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje iz spisa VI P ....., je dolžnik prejel sklep višjega sodišča v pravdni zadevi dne 6.7.1993. Tam določeni 8-dnevni paricijski rok (rok za izpolnitev obveznosti) je potekel dne 14.7.1993. Tedaj naj bi pričel teči 30-dnevni rok za vložitev predloga za izvršbo. Ta je potekel že dne 13.8.1993 in ne šele 30.8.1993, kot je ugotovljeno v izpodbijanem sklepu, vsekakor pa prej, preden je upnik prejel drugostopno odločbo v motenjski pravdi, kar se je zgodilo 16.9.1993. Po stališču sodišča prve stopnje je upnik torej že tedaj zamudil rok za vložitev predloga za izvršbo in je zato predlog za izvršbo, vložen dne 12.10.1993, z izpodbijanim sklepom zavrglo.

Kot rečeno, ta odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. V členu 444 ZPP je navedeno, da tožnik izgubi pravico po preteku tam navedenih rokov. Vendar pa te pravice ne more izgubiti, preden zanjo sploh izve, da jo ima. Pred prejemom drugostopne odločbe v motenjski pravdi upnik ni mogel vedeti, ali sploh ima izvršilni naslov, na podlagi katerega lahko predlaga izvršbo. Pritrditi je treba pritožbi, da paricijski rok teče dolžniku od tedaj, ko je prejel odločbo, ki mu nalaga določeno obveznost. Pred potekom tega roka tudi za upnika ne more pričeti teči v cit. členu določenih 30 nadaljnjih dni, vsekakor pa lahko prično teči pozneje, če je upnik šele pozneje prejel izvršilni naslov in tako ugotovil, da ima pravico predlagati izvršbo v primeru neizpolnitve obveznosti s strani dolžnika. V danem primeru tožnik ni izgubil pravice zahtevati v izvršilnem postopku izvršitev dejanja, naloženega tožencu v sklepu zaradi motenja posesti, čeprav je potekel 8-dnevni paricijski rok odtlej, ko je dolžnik prejel drugostopno odločbo v pravdi ter nadaljnji 30-dnevni rok, saj je vložil predlog za izvršbo v roku 30 dni po tem, ko je sam prejel drugostopno odločbo, ki je v tej izvršbi izvršilni naslov.

Gre torej za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določilu člena 354/I ZPP, zato je bilo treba v skladu z določilom člena 369 ZPP v zvezi s členom 14 Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) izpodbijano odločbo razveljaviti. V tej zadevi je namreč potrebno odločiti o utemeljenosti preostalega dela ugovora, ki so ga vložili dolžniki zoper izvršilno dovolilo, namreč o njihovi trditvi, da dejanja, ki je predmet te izvršbe, sploh ne morejo izvršiti, ker je to onemogočil upnik sam. Sodišče prve stopnje se s tem delom ugovora ni ukvarjalo, ker je, kot rečeno, štelo, da izvršba ni bila pravočasno predlagana. V navedeni smeri pa bo potrebno ugotoviti, po potrebi z razpisom naroka, koliko je utemeljen nadaljnji ugovor dolžnikov o nemožnosti izpolnitve dejanja, ki je predmet izvršbe.