Appeal dismissed; appeal court upheld first instance judgment on payment order enforcement in commercial disputes.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V gospodarskih sporih za izdajo plačilnega naloga obsega obrazložitev sodbe najprej samo navedbo tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke, pravni pouk pa pouk o pravici do pritožbe ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdana, če bo stranka pravočasno napovedala pritožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 107448/2013 z dne 1.7.2013 v prvem in tretjem odstavku izreka tako, da mora toženec v osmih dneh plačati tožniku 8.659,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.2014 do plačila, 1.882,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2013 do plačila, 5.514,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2013 do plačila, 2.623,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2013 do plačila ter 66,00 EUR izvršilnih stroškov. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora toženec v 15-ih dneh povrniti tožniku še 2.662,12 EUR pravdnih stroškov. V primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno izdalo izpodbijano sodbo na podlagi določila prvega odstavka 496. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji, da bi se postopek obravnaval po pravilih za spor male vrednosti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje B.Š.. S tem je bila toženi stranki kršena pravica do izjave v postopku. Sodišče prve stopnje je omenjeni dokaz zavrnilo, ker je hotelo toženo stranko kaznovati zaradi njene odsotnosti iz naroka za glavno obravnavo, kar pa je nedopustno, protizakonito in protiustavno. Trditve tožene stranke, ki naj bi jih predlagani dokaz potrdil, so bile dovolj konkretizirane. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga sicer obrazložilo, vendar pa gre to obrazložitev šteti zgolj za zavidezno, saj ni prepričljiva. Omenjena kršitev predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

3. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolnoma ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere, opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. V postopkih v gospodarskih sporih sodišče prve stopnje ne izda sodbe po prvem odstavku 496. člena ZPP zgolj v postopkih v sporih majhne vrednosti, pač pa izda takšno sodbo tudi v postopkih za izdajo plačilnega naloga. V konkretni zadevi se je postopek začel na podlagi predloga za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kateremu je izvršilno sodišče ugodilo in izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, nato pa je na podlagi ugovora omenjeni izvršilni sklep razveljavilo v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena; postopek pa se je nadaljeval v okviru konkretne pravde kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog, upoštevaje ob tem, da se je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavitvenega sklepa o izvršbi, obravnaval kot tožba v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Iz tega razloga nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno izdalo izpodbijano sodbo po prvem odstavku 496. člena ZPP. Tudi v gospodarskih sporih za izdajo plačilnega naloga obsega obrazložitev sodbe najprej samo navedbo tožbenih zahtevkov in dejstev, na katere stranke opirajo zahtevke, pravni pouk pa pouk o pravici do pritožbe ter navedbo, da bo sodba z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP izdana, če bo stranka pravočasno napovedala pritožbo.

6. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje zakonitega zastopnika B.Š., hotelo toženo stranko kaznovati, ker ni pristopila na razpisani prvi narok za glavno obravnavo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje zelo prepričljivo in razumno pojasnilo, da omenjenega dokaza ni izvedlo, ker tožena stranka v okviru svojega procesnega gradiva (čeprav je bila o tej pomanjkljivosti - nesklepčnosti pravočasno in konkretno opozorjena s strani nasprotne stranke) ni podala dovolj konkretnih (določnih) trditev o tem, kdaj, kje in s kom naj bi toženčev direktor B.Š. sklenil dogovor o odlogu plačila dolgovanega zneska, oziroma o tem, kdaj, kje in s kom je bil sklenjen zatrjevani dogovor pravdnih strank o nadomestni izpolnitvi iztoževane obveznosti (tudi v smeri pomanjkanja trditev za kakšna nadomestna dela, ki naj bi jih toženec opravil za tožnika, naj bi sploh šlo). Manjkajočih trditev o pravno pomembnih dejstvih namreč ni dopustno črpati iz izvedenih dokazov (načelo nedopustnosti informativnih dokazov). Iz tega razloga ne drži tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje na tem mestu podalo zgolj navidezno obrazložitev ter da je bila toženi stranki zato kršena pravica do izjave (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave). V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da se je tožena stranka teh pomanjkljivosti zavedala že na podlagi tožnikovih očitkov iz zadnje pripravljalne vloge (ki je bila pred izvedbo naroka vročena toženčevi pooblaščeni odvetnici po prvem odstavku 139.a člena ZPP), pa se je kljub temu odločila, da se prvega naroka za glavno obravnavo ne bo udeležila (in s tem dosegla prekluzijo novih trditev po prvem odstavku 186. člena ZPP).

7. Glede trditev tožeče stranke, da je bilo tožencu blago izročeno in da ga je sprejel toženčev delavec E.H. (pooblaščenec po zaposlitvi - 80. člen Obligacijskega zakonika - OZ), ki je tudi podpisal vse dobavnice (ter da toženec sploh ni grajal prejetega blaga), pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da gre za neprerekana in zato priznana dejstva po drugem odstavku 214. člena ZPP. Neprerekanih dejstev pa sploh ni potrebno dokazovati.

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).