Appeal dismissed; guarantor liable in enforcement proceedings based on underlying loan contract despite bill of exchange defects.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upnik lahko v sodnem izvršilnem postopku, začetem na podlagi menice kot verodostojne listine, svojo terjatev v kasneje nadaljevanem pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ) utemeljuje tudi na podlagi osnovnega posla kot podrejeni pravni podlagi (v konkretnem primeru na poroštveni podlagi).

[OBRAZLOŽITEV]

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru, VL 175490/2003 z dne 18.11.2013 v celoti v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 38.046,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2013 dalje ter ji povrniti izvršilne stroške v višini 294,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2013 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v višini 2.423,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne zamude do plačila.

3. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, ki je v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka ni zavezana k izpolnitvi meničnega dolga, saj so menice neveljavne, ker je menični zahtevek zastaral. Menice niso bile nikoli izpolnjene z dospelostjo na določen dan, saj dospelost ni bila dogovorjena. Menični zahtevki zastarajo po Zakonu o menici (ZM) v enem letu od dneva dospelosti. Menici sta iz teh razlogov neveljavni.

4. Pritožba tožene stranke je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko sanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje (ki je pritožba ne izpodbija), da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka pristopila k spornemu dolgu (ki izvira iz dveh lizing pogodb št. 2112190359 in 2112190361 z dne 22.9.2011 med tožečo stranko kot lizingodajalcem in družbo K. d.o.o. kot lizingojemalcem) kot porok in plačnik (1012. člen in tretji in četrti odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika – OZ), spričo česar je tožeča stranka v konkretni pravdi iztoževala denarno terjatev v višini 38.000,46 EUR s pp tudi na pravni podlagi iz naslova solidarnega poroštva. Upnik namreč lahko v sodnem izvršilnem postopku, začetem na podlagi menice kot verodostojne listine, svojo terjatev v kasneje nadaljevanem pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) utemeljuje tudi na podlagi osnovnega posla kot podrejeni pravni podlagi (v konkretnem primeru na poroštveni podlagi). Sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka tudi na tej pravni podlagi prepričljivo dokazala obstoj (tako po temelju kot po višini) iztoževane denarne terjatve v višini 38.000,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2013 dalje.

7. Iz tega razloga so pritožbeni argumenti, ki se nanašajo izključno na spornost iztoževanega dolga iz naslova izdane menice (menica ni bila izpolnjena z dospelostjo na določen dan, dospelost menice ni bila dogovorjena, zastaranje meničnega dolga po ZM), v konkretni zadevi sami po sebi pravno nepomembni za končno presojo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).