Supreme Court dismisses review application because case value exceeds 40,000 EUR threshold allowing appeal by law.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Ker vrednost spornega predmeta v predmetni zadevi presega 40.000,00 EUR in je zato dovoljena po samem zakonu, je sodišče ne more dopustiti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožniku izročiti gostinsko opremo; da je prva toženka dolžna plačati tožniku 8.345,85 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.172,93 EUR od 5. 10. 2008 in od 4.172,93 EUR od vložitve tožbe do plačila; da je drugi toženec dolžan tožniku plačati 3.546,99 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2007 do plačila. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna tožniku izročiti gostinsko opremo; da sta toženca dolžna tožniku plačati 30.681,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila; da je prva toženka dolžna tožniku plačati 8.345,85 EUR uporabnine z zakonskimi zamudni obrestmi (kot v primarnem tožbenem zahtevku); da je dolžan drugi toženec plačati tožniku 3.546,99 EUR uporabnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (kot v primarnem tožbenem zahtevku).

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije in predlagal dopustitev revizije glede pravilne uporabe drugega odstavka 34. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) in ZTLR ne urejata izročitve stvari (traditio) na enak način. Sodišče bi moralo uporabiti določbo drugega odstavka 34. člena ZTLR, ki določa, da se šteje izročitev premične stvari za opravljeno tudi z izročitvijo listine, na podlagi katere lahko pridobitelj razpolaga s stvarjo. Nižji sodišči sta zato napačno zaključili, da tožnik z listinami ni izkazal pridobitve lastninske pravice na gostinski opremi, pri čemer nista upoštevali vseh listin, v katere sta vpogledali. V konkretnem primeru so prav listine (pogodbe, računi in listine) omogočile tožniku, da je razpolagal s premičninami in glede njih sklenil zakupno pogodbo. To stališče pomeni odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 604/93 in drugih starejših judikatov).

4. Predlog ni dovoljen.

5. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval vrnitev gostinske opreme od obeh tožencev in plačilo uporabnine (8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prve toženke in 3.546,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od drugega toženca), podredno pa vrnitev določenih kosov gostinske opreme od prve toženke, plačilo odškodnine (za odtujene kose) od obeh tožencev (30.681,00 EUR) in plačilo uporabnine (8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prve toženke in 3.546,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od drugega toženca).

6. Vrednosti spornega predmeta je v predlogu navedel kot seštevek denarnih in nedenarnih tožbenih zahtevkov, in sicer 50.000,00 EUR (38.100 EUR za vrnitev stvari in 11.900 EUR za plačilo uporabnine). Iz prvostopenjske sodbe izhaja vrednost spornega predmeta vrnitvenega zahtevka 50.000,00 EUR (prav tako iz priložene pritožbe). Sodna praksa Vrhovnega sodišča RS šteje, da se (izrecno) navedena vrednost spornega predmeta, v primeru objektivne kumulacije denarnih in nedenarnih tožbenih zahtevkov, nanaša na nedenarni zahtevek, zato je vrednost vrnitvenega zahtevka 50.000,00 EUR. Tožnik zahteva vrnitev premičnin od obeh tožencev (subjektivna kumulacija). Ob upoštevanju omiljenega stališča v novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS in z uporabo kriterija enotnega ekonomskega pomena oziroma cilja je v sporu za vrnitev stvari pomen oziroma cilj enoten in neodvisen od števila sospornikov na pasivni strani. Iz teh razlogov v takem primeru zadostuje en(otn)a (vsotna) vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper oba toženca.

7. Ker imajo vsi tožbeni zahtevki skupno vprašanje (ne)obstoja tožnikove lastninske pravice na sporni gostinski opremi, se vrednosti nedenarnega tožbenega zahtevka za vrnitev stvari in tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine (za vsakega toženca posebej) na podlagi petega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) seštejeta. Ker že nedenarni tožbeni zahtevek z ocenjeno vrednostjo 50.000,00 EUR presega revizijski prag 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s seštevanjem tega zahtevka z zahtevkom za uporabnino zoper prvo toženko (skupaj 53.546,99 EUR) in posebej z vrednostjo uporabnine zoper drugega toženca (58.345,85 EUR), vrednost spornega predmeta v predmetni zadevi (še bolj) presega 40.000,00 EUR.

8. Podredni zahtevek (kot kasneje postavljeni modificirani zahtevek)(1) je že vsebovan v primarnem zahtevku, zato ne gre za naknadno eventualno kumulacijo tožbenih zahtevkov (tretji odstavek 182. člena ZPP), temveč le za njihovo navidezno kumuliranje. Iz predloga za dopustitev revizije (in delno iz sodb nižjih sodišč) namreč izhaja, da je tožnik s podrednim zahtevkom zahteval vrnitev tistih kosov (iste) gostinske opreme, ki so še v posesti prve toženke, za odtujene kose pa plačilo denarnega nadomestila (odškodnine). Plačilo uporabnine je zahteval v enaki višini kot v primarnem zahtevku od vsakega toženca posebej.

9. Ker vrednost spornega predmeta v predmetni zadevi presega 40.000,00 EUR in je zato dovoljena po samem zakonu, je sodišče ne more dopustiti – že zato ne, ker v takem primeru ne more biti podan strankin interes za vložitev predloga za dopustitev revizije.(2)

10. Ker obravnavani predlog za dopustitev revizije ni dovoljen, ga je revizijsko sodišče zavrglo (četrti odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 377. členom ZPP).

----

(1) Če gre za navidezno uveljavljanje dveh zahtevkov, ne gre za spremembo tožbe. Zanjo ne gre niti v primeru, če tako imenovani podrejeni tožbeni zahtevek pomeni zmanjšanje glavnega tožbenega zahtevka (drugi in tretji odstavek 184. člena ZPP).

(2) Gl. sklep Vrhovnega sodišča RS II DoR 411/2011 z dne 20. 3. 2012.