Supreme Court dismisses appeal, ruling acquittal bars civil liability for torts committed by acquitted defendant.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Vrhovno sodišče po ponovnem razmisleku vztraja na stališču iz leta 1982, da je sodišče v primerih, ko odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdni zadevi, vezano tudi na oprostilno kazensko sodbo in to ne glede na to, ali je bila ta izdana na podlagi prve ali tretje točke 358. člena ZKP.(3) Vsaka pravnomočna obsodilna in oprostilna sodba (tudi odločitev na podlagi 3. točke 358. člena ZKP) pomeni pravnomočno in dokončno odločitev, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavlja pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja. Takšno razlago narekuje tudi v ustavi varovana domneva nedolžnosti (27. člen Ustave RS), ki ni vezana le na kazenski postopek. Po oceni Vrhovnega sodišča bi sodišče prekršilo domnevo nedolžnosti, če bi v okviru odločitve o obstoju kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja ugotovilo, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, čeprav je bil obdolženi v kazenskem postopku pravnomočno oproščen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je s tožbo z dne 31. 12. 2013 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati še 296.654,15 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči, ki jo je njen zavarovanec dne 12. 5. 2005 povzročil s kaznivim dejanjem. V primeru, da bi sodišče ugodilo ugovoru zastaranja, pa je tožnik podrejeno zahteval, naj sodišče plačilo navedene odškodnine naloži Republiki Sloveniji, ker ni bil pravočasno obveščen o pravnomočni oprostilni kazenski sodbi.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika zoper toženo zavarovalnico zavrnilo. Ugotovilo je, da je kazensko sodišče s sodbo z dne 21. 3. 2011 (ki je postala pravnomočna 10. 5. 2011) obdolženca (zavarovanca tožene zavarovalnice) oprostilo obtožbe očitanega kaznivega dejanja. Ugotovilo je, da je tožnikovo zdravljenje trajalo dve leti in je njegov odškodninski zahtevek že zastaral.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je o neobstoju kaznivega dejanja že odločilo sodišče na matičnem področju in je zato po določbi prvega odstavka 13.

člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)

na odločitev kazenskega sodišča pravdno sodišče vezano. To pa pomeni, da ni podlage za uporabo 353. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, določa daljše zastaralne roke.

4. Tožnik zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške. Poudarja, da je v obravnavani zadevi odločitev o obstoju kaznivega dejanja ključna, saj je zastaralni rok za vložitev odškodninskega zahtevka odvisen od zastaralnega roka, določenega za pregon kaznivega dejanja, ki je v konkretnem primeru daljši od splošnega zastaralnega roka za odškodninske obveznosti, določenega v 352. členu OZ. Meni, da sodišče na matičnem področju o obstoju kaznivega dejanja še ni odločalo in mora zato o tem odločiti pravdno sodišče kot o predhodnem vprašanju. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 196/2011 in poudarja, da je v obravnavani zadevi kazensko sodišče oprostilno sodbo izdalo na podlagi tretje točke 358. člena ZKP (zaradi pomanjkanja dokazov, da je obdolženi storil očitano kaznivo dejanje), ne pa po prvi točki istega člena, ki določa, da sodišče obtoženca oprosti obtožbe, če dejanje, za katero je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Po mnenju tožnika zato pravdno sodišče na to oprostilno sodbo kazenskega sodišča ni vezano.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Obligacijski zakonik v 353. členu določa, da v primeru, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Odločitev o obstoju odškodninske obveznosti tožene zavarovalnice je zato v tem primeru odvisna od dolžine zastaralnega roka, ta pa od rešitve predhodnega vprašanja, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

8. V našem procesnem pravu velja kombiniran sistem reševanja predhodnih vprašanj. Če o predhodnem vprašanju še ni bilo odločeno pred pristojnim sodiščem ali drugim pristojnim organom, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena ZPP). V nasprotnem primeru je sodišče na odločitev, s katero je bilo predhodno vprašanje pravnomočno rešeno, vezano. Gre za pozitivni učinek pravnomočnosti (res iudicata pro veritate habetur).(1)

9. Vrhovno sodišče je že leta 1982 zavzelo stališče, da če je odločitev pravdnega sodišča odvisna od predhodnega vprašanja, ali ima dejanje, ki je bistvena sestavina civilnega dejanskega stanja, znake kaznivega dejanja, lahko to vprašanje reši samo, če o njem ni že odločilo kazensko sodišče z obsodilno ali oprostilno sodbo.(2) V zvezi s tem je poudarilo tudi razlikovanje med predhodnim vprašanjem in identičnim dejanskim stanjem. Pojasnilo je, da kadar kazensko sodišče obravnava isto dejansko stanje s stališča kazenskopravnih, pravdno sodišče pa s stališča civilnopravnih predpisov, odločitev pravdnega sodišča ni odvisna od odločitve kazenskega sodišča. Po sedanjem 14. členu ZPP je v takšnem primeru pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Vrhovno sodišče je poudarilo, da pa je položaj drugačen, kadar kazenska sodba rešuje neko vprašanje, ki je za odločitev pravdnega sodišča predhodno vprašanje. Če je o tem vprašanju že odločilo kazensko sodišče, je pravdno sodišče vezano tako na obsodilno, kot tudi na oprostilno kazensko sodbo, obe namreč pomenita pravnomočno odločitev o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja na matičnem področju.

10. Tožnik v reviziji opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011. V tej zadevi je bil zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona obtožni predlog zavržen. Vrhovno sodišče je odločilo, da lahko oškodovanec takrat, ko zoper povzročitelja škode ni tekel kazenski postopek, vloži odškodninsko tožbo tudi po izteku (krajšega) zastaralnega roka iz 376. člena ZOR, vendar pred iztekom (daljšega) roka iz prvega odstavka 377. člena ZOR, ki je enak relativnemu zastaralnemu roku za zastaranje kaznivega dejanja, s katerim je bila povzročena škoda. Iz povzetega je razvidno, da so bile dejanske okoliščine v zadevi II Ips 196/2011 povsem drugačne od dejanskih okoliščin v obravnavanem primeru. Res pa je, da se je Vrhovno sodišče v obrazložitvi dotaknilo tudi vprašanja vezanosti na oprostilno sodbo. Zapisalo je, da je pri odločitvi treba upoštevati, iz kakšnega razloga je bila izdana oprostilna sodba in da pravdno sodišče na oprostilno sodbo ni vezano, če je bila izdana zaradi pomanjkanja dokazov. Vendar je Vrhovno sodišče te razloge navedlo le obiter dictum, zato ni mogoče šteti, da je s to odločbo Vrhovno sodišče spremenilo sodno prakso.

11. V obravnavani zadevi je kazensko sodišče ugotovilo, da se je oškodovančevo motorno vozilo „nahajalo na razdalji 132,1 m od trčenja, kar pa je tako velika razdalja, /.../ da ga voznik osebnega vozila /.../ ne more več zaznati oz. biti nanj pozoren, kar torej pomeni, da obdolženec oškodovanca niti objektivno ni mogel videti /.../“ in mu kršitve določila drugega odstavka 46. člena ZVCP-1 ni mogoče očitati. Tako je obdolženca na podlagi tretje točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe.

12. Vrhovno sodišče po ponovnem razmisleku vztraja na stališču iz leta 1982, da je sodišče v primerih, ko odločitev o (ne)obstoju kaznivega dejanja predstavlja predhodno vprašanje v pravdni zadevi, vezano tudi na oprostilno kazensko sodbo in to ne glede na to, ali je bila ta izdana na podlagi prve ali tretje točke 358. člena ZKP.(3) Vsaka pravnomočna obsodilna in oprostilna sodba (tudi odločitev na podlagi 3. točke 358. člena ZKP) pomeni pravnomočno in dokončno odločitev, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno in zato z vidika pravdnega sodišča predstavlja pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja. Takšno razlago narekuje tudi v ustavi varovana domneva nedolžnosti (27. člen Ustave RS), ki ni vezana le na kazenski postopek. Po oceni Vrhovnega sodišča bi sodišče prekršilo domnevo nedolžnosti, če bi v okviru odločitve o obstoju kaznivega dejanja kot predhodnega vprašanja ugotovilo, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, čeprav je bil obdolženi v kazenskem postopku pravnomočno oproščen.(4)

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Dne 2.11.2016 se je Zavarovalnica A. skupaj z Zavarovalnico B., C. in D. združila v Zavarovalnico E., kar je Vrhovno sodišče upoštevalo v uvodu odločbe.

15. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

----

(1) D. Wedam-Lukić, Vmesna sodba, predhodna vprašanja in identična vprašanja v odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 29 in nsl.

(2) Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SRS, št. I/82, str. 24.

(3) Po prvi točki 358. člena ZKP (dejanje po zakonu ni kaznivo) sodišče obtoženca oprosti, če v opisu kaznivega dejanja v obtožbi manjka kateri izmed zakonskih znakov ali če ti znaki v opisu obtoženčevega izvršilnega ravnanja niso konkretno navedeni; če se obtožba sklicuje na blanketne določbe posebnega dela kazenskega zakonika, v opisu dejanja pa ta dopolnilni predpis ni konkretiziran ali če ima dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja, storjeno pa je bilo v okoliščinah, ki izključujejo njegovo protipravnost (npr. v silobranu). Oprostilno sodbo po tretji točki 358. člena ZKP (ni dokazano, da je obtoženec storil kaznivo dejanje) pa sodišče izreče na podlagi dejanskih razlogov: če torej spozna, da obtoženec dejanja ni storil tako, kot ga bremeni obtožba, ali da kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja obtožencu ni dokazan (kadar torej ni prišlo do prepričanja, da je obtoženec storilec); če je na podlagi presoje izvedenih dokazov v resnem dvomu, ali je obtoženec storil kaznivo dejanje (in dubio pro reo) ali če je obtoženec obtožen za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, dokazana pa mu je le temeljna ali priviligirana oblika istega kaznivega dejanja, glede te pa obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon (npr. zastaranje). Glej Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 742-744.

(4) Primerjaj tudi A. Galič, Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v pravdi ter identična dejanska stanja, v ZZR, LVII. Letnik, Ljubljana 1997, str. 63 in 64.