Subcontractor allowed direct payment claim against principal contractor under OZ Art. 631 with recognized claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V skladu z zakonsko določbo 631. člena OZ lahko podizvajalec zahteva plačilo svoje terjatve tudi neposredno od naročnika, in sicer, da mu to terjatev izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje glavnemu izvajalcu, če so terjatve pripoznane.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 45945/2015 z dne 20.5.2015 razveljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek zavrne.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je tožeča stranka zanikala, da bi bila podizvajalec družbe P. d.o.o. Tožeča stranka nima izkazane pravne vezi s to družbo, razen neobstoječega naročila z dne 13.10.2014, ki pa ga tožena stranka ni podpisala. P. d.o.o. je račun zavrnil, tožena stranka pa ga ni zavrnila, zato je šteti, da je terjatev podizvajalca do tožeče stranke priznana. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da je bila v pravni zavezi s toženo stranko. Zato tožeča stranka šteje, da je dokazala, da je terjatev s strani P. d.o.o. pripoznana, ne glede na odklonilno stališče družbe P. d.o.o. v dopisu z dne 17.11.2014. Tožena stranka ni dokazala, da je vtoževani račun plačala družbi P. d.o.o. Sam F.V., ki je bil zaslišan kot priča, je povedal, da družba P. d.o.o. ni prevzela dele izvedbe kotlovnice in podpostaj, pač pa je šlo za razmerje med toženo stranko in tožečo stranko. Družba P. d.o.o. je obstajala zgolj kot finančna vez, šlo je za slamnatega izvajalca, preko katerega so šli finančni tokovi. Za to je družba P. d.o.o. prejela določeno provizijo, vse posle pa je neposredno izvajala tožeča stranka. V.F. je tudi povedal, da ponudbe za izvajanje del na podpostajah ni dal, zato tudi ni mogel biti naročnik tožeči stranki. Tožena stranka ni dokazala, da bi vtoževano terjatev plačala družbi P. d.o.o. Prav tako tožena stranka ni dokazala, da je dogovor glede plačila obvezoval P. d.o.o. Sporni dogovor ni bil podpisan, zato družbe P. d.o.o. ni zavezoval.

3. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zanikala, da bi bila v kakršnikoli pravni zavezi z družbo P. d.o.o., ki je kot glavni izvajalec opravljala pogodbena dela montaže podpostaj na objektu D.P. za toženo stranko kot naročnika del. Tožeča stranka je namreč že v dopolnitvi tožbe jasno in nedvoumno navedla, da je v omenjenem poslu nastopala v vlogi podizvajalca, medtem ko je v prvi pripravljalni vlogi podala več kot očitno trditev, da je glavni izvajalec P. d.o.o. za izvedbo del angažiral prav tožečo stranko. Tožena stranka tem trditvam ni nasprotovala, zato se štejejo ta dejstva za priznana in jih tudi ni potrebno dokazovati (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP)(1). Zaradi tega je sodišče prve stopnje konkreten spor upravičeno presojalo v smeri, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji iz 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). V skladu s to zakonsko določbo lahko podizvajalec zahteva plačilo svoje terjatve tudi neposredno od naročnika, in sicer, da mu to terjatev izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje glavnemu izvajalcu, če so terjatve pripoznane. V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da tožeča stranka ni dokazala (2), da bi bila sporna terjatev v razmerju med njo (podizvajalec) in družbo P. d.o.o. (glavni izvajalec) pripoznana, spričo česar je sodišče prve stopnje na tej pravni podlagi tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Iz teh razlogov niti ni pravno pomembno, ali je tožena stranka dokazala, da je vtoževano terjatev že plačala družbi P. d.o.o.

6. Prav tako pritožbena izvajanja ne morejo omajati prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tudi ni uspela dokazati obstoja (ustnega) dogovora, po katerem se je tožena stranka zavezala plačati izvedeno delo tožeče stranke, če tega ne bi storila družba P. d.o.o. Tožena stranka je to navedbo odločno zanikala, neobstoj takšnega dogovora pa je v okviru dokaznega postopka nedvomno potrdil tudi direktor tožene stranke (ki je tudi potrdil, da so vse plačali družbi P. d.o.o.). Zaradi tega je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da zgolj izpovedba direktorja tožeče stranke v tej zvezi ni dovolj prepričljiv dokaz, upoštevaje ob tem tudi, da tožeča stranka v zvezi z zatrjevanim dogovorom tudi ni podala dovolj izčrpnih in konkretnih navedb (na primer kdaj in kje je bil ustni dogovor sklenjen).

7. Pritožbena navedba, da je bila družba P. d.o.o. le slamnati izvajalec (in da so šli le denarni tokovi preko te družbe, sama družba pa je prejela le določeno provizijo), pa je po oceni pritožbenega sodišča prepozna pritožbena novota in zato pravno neupoštevna pritožbena navedba (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Zato je pravno nepomembno, da tožena stranka naročila z dne 13.10.2014 ni podpisala.

op. št. 2: Zavrnitev računa s strani P. d.o.o., izpoved direktorja P. d.o.o. F.V., izpoved priče D.M.