Administrative court dismisses lawsuit for being incomplete, unintelligible, and lacking a Slovenian representative.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Ker predmetna tožba ni popolna ter razumljiva in ni sestavljena v skladu z določili 30. člena ZUS-1 in ker ni bila niti po dodatnem pozivu sodišča z opozorilom na zakonske posledice, v kolikor ne bo ustrezno popravljena oziroma dopolnjena, prav tako tudi ni bil niti po dodatnem pozivu sodišča s strani tožnika imenovan njegov pooblaščenec za vročitve v Republiki Sloveniji, je sodišče tožbo zavrglo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je dne 18. 2. 2016 na naslov Upravne enote Ljubljana vložila v tujem jeziku sestavljeno vlogo, ki jo je navedena upravna enota z dopisom št. 492-528/2015-25 z dne 26. 2. 2016 posredovala kot tožbo v uvodoma navedenem upravnem sporu zaradi denarne odškodnine zaradi izbrisa v pristojno reševanje tukajšnjemu sodišču, ki je predmetno tožbo vpisalo v sodni vpisnik prispelih tožb pod št. I U 295/2016.

2. Po podatkih v tožbi živi tožeča stranka v tujini in v Republiki Sloveniji nima pooblaščenca za ta sodni postopek. Na podlagi 1. odstavka 146. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/07 in nadaljnji), ki se v upravnem sporu primerno uporablja v skladu s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), bi zato morala tožeča stranka že ob vložitvi tožbe imenovati svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Vendar tega v konkretnem primeru tožeča stranka ni storila in ob vložitvi tožbe ni imenovala svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Zato ji je sodišče s posebnim sklepom št. I U 295/2016-3 z dne 1. 3. 2016 v skladu z določbo 1. odstavka 146. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 postavilo začasno zastopnico, upravičeno za sprejemanje pisanj z nalogo, da tožeči stranki pošlje poseben sklep, št. I U 295/2016-3 z dne 1. 3. 2016, s katerim ji je sodišče naložilo, da v danem roku sodišču predloži slovenski prevod svoje v tujem jeziku sestavljene tožbe in da s tem svojo nerazumljivo tožbo tako popravi oziroma dopolni ter da v istem roku imenuje tudi svojega pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Obenem je tožečo stranko tudi opozorilo, da navedeni 30-dnevni rok začne teči že od dneva, ko je bil ta sklep vročen začasni zastopnici, in sicer v skladu z namenom citirane zakonske ureditve, ki je v tem, da se sodna pisanja vročajo v Republiki Sloveniji.

3. Ker vložena tožba ni bila sestavljena v slovenskem jeziku niti ji ni bil priložen slovenski prevod, četudi bi ji moral biti, tako ni zadostila zahtevam iz določil 11. člena Ustave Republike Slovenije, po katerem je v Republiki Sloveniji uradni jezik slovenščina, ter 1. odstavka 5. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji), po katerem sodišča poslujejo v slovenskem jeziku.

4. V skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP je namreč dolžnost stranke v postopku, da mora tožbo in tudi druge vloge pri sodišču vložiti v slovenskem jeziku. Če tega ne stori, mora sodišče ravnati po določbah 108. člena ZPP, ki veljajo za nerazumljive vloge (2. odstavek 104. člena ZPP), in sicer zahtevati od vložnika, da mora vlogo popraviti, če je nerazumljiva (1. odstavek 108. člena ZPP).

5. Prav tako je zakonodajalec tudi sodišču z določilom 1. odstavka 31. člena ZUS-1 izrecno naložil dolžnost, da mora v primeru, če je tožba nepopolna ali nerazumljiva, od tožnika zahtevati, da naj v določenem roku odpravi ugotovljene pomanjkljivosti vložene tožbe ter ga poučiti, kako naj to napravi, obenem pa ga mora tudi opozoriti na posledice iz 2. odstavka 31. člena ZUS-1, če niti v dodatnem roku tega ne bi storil.

6. Ker predmetna tožba ni popolna ter razumljiva in ni sestavljena v skladu z določili 30. člena ZUS-1 in ker ni bila niti po dodatnem pozivu sodišča z opozorilom na zakonske posledice, v kolikor ne bo ustrezno popravljena oziroma dopolnjena, prav tako tudi ni bil niti po dodatnem pozivu sodišča s strani tožnika imenovan njegov pooblaščenec za vročitve v Republiki Sloveniji, je sodišče ob uporabi 1. odstavka 31. člena ZUS-1 ter 1. in 2. odstavka 108. člena ZPP tožbo zavrglo na podlagi 2. odstavka 31. člena ZUS-1 ter 4. odstavka 108. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 104. člena ZPP in 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.