Appeal dismissed; land registry court requires owner's written consent for erasing personal easement upon consolidation.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

SPZ sicer izrecno določa, da je za izbris potrebna pisna izjava volje lastnika, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, le v primeru izbrisa stvarne služnosti, ki je prenehala zato, ker je ista oseba postala lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine, medtem ko določbe o načinu izbrisa osebne služnosti, ko pride do združitve lastnika in užitkarja v eni osebi, nima. Vendar pravna teorija tudi za te primere razlaga enako: da je potrebna za izbris užitka iz zemljiške knjige (po 248. členu SPZ se za osebno služnost stanovanja smiselno uporabljajo določila o užitku) enostranska izjava oziroma zemljiškoknjižno dovolilo za vpis izbrisa užitka iz zemljiške knjige. V obravnavani zadevi ne gre za primer, v zvezi s katerim bi pravila zemljiškoknjižnega prava izključevala obveznost predložitve listine, ki je podlaga vpisu (izbrisu).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Prvostopenjsko sodišče je na predlog A.P. na podlagi Notarskega zapisa o delni razvezi pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice z dne 30.12.2013 izbrisalo vknjiženo služnost stanovanja v korist N.P. pri posameznem delu št. 1 v stavbi št. 1 k.o. L., zavrnilo pa je predlog za izbris služnostne pravice, vpisane v korist A.P., z utemeljitvijo, da v ta namen ni bilo predloženo potrebno zemljiškoknjižno dovolilo.

2. Ugovor A.P., da tako zemljiškoknjižno dovolilo ni potrebno, ker je postala lastnica stanovanja in je s tem njena služnostna pravica na stanovanju prenehala na podlagi samega zakona, je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Obrazložilo je, da sicer res v primeru konsolidacije (ko užitkar postane lastnik stvari) užitek preneha, vendar je, upoštevajoč smiselno tretji odstavek 224. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) ter drugi odstavek 241. člena SPZ, tudi v takem primeru potrebna za izbris užitka iz zemljiške knjige enostranska izjava lastnika nepremičnine.

3. Proti taki odločitvi se pritožuje predlagateljica A.P. po pooblaščenki. Meni, da je odločitev sodišča zgrešena in ponavlja svoje navedbe iz ugovora. Najprej je bila le služnostna upravičenka, ko ji je oče na stanovanju izgovoril služnostno pravico, sedaj pa je nanjo prenesel še lastninsko pravico. V isti osebi sta se združila lastnica in služnostna upravičenka. Pritožnica se sklicuje na 328. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in opozarja, da je služnostna pravica stanovanja prenehala na podlagi samega zakona, zato po njenem mnenju ni potrebe po predložitvi zemljiškoknjižnega dovolila za izbris. Da je do združitve prišlo, izhaja iz stanja vpisov v zemljiški knjigi, zato je vsak dokaz odveč, s tem pa je zadoščeno tako 29. kot 148. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1). Po mnenju pritožnice je smešno, da bi od nje kot lastnice, ki je hkrati služnostna upravičenka, zahtevali, da izstavi izbrisno dovoljenje sama sebi. Ne gre za smiselno uporabo tretjega odstavka 224. člena SPZ, niti za subsumpcijo po drugem odstavku 241. člena SPZ, saj se pritožnica ne odpoveduje pravici služnosti. Dejstvo, da je lastnica, vključuje tudi njeno pravico uporabljati stanovanje. Da je do prenehanja pravice prišlo, torej izhaja iz stanja vpisov v zemljiški knjigi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravice (tudi služnost stanovanja) se vpisujejo v zemljiško knjigo z glavnimi vpisi, konkretno z vknjižbo. O dovolitvi vknjižbe pa odloča zemljiškoknjižno sodišče na podlagi listin, ki dokazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravice, ki je predmet vpisa (29. člen ZZK-1). Katere so te listine, je določeno v 40. členu ZZK-1. Izbris vpisov sodišče dovoli po uradni dolžnosti (brez predloga) le v primeru, ko ZZK-1 to izrecno določa, na primer izbrisi v primeru vknjižbe pravice v vrstnem redu predznamovane pravice - 55. člen ZZK-1 oz. v primerih iz 61. člen ZZK-1. Zakon tudi izrecno določa, kdaj pogojev za izbris ni treba dokazovati s posebno listino, tako na primer v 2. odst. 59. čl. in v 4. odst. 60. člena. V obravnavani zadevi ne gre za primer, v zvezi s katerim bi pravila zemljiškoknjižnega prava izključevala obveznost predložitve listine, ki je podlaga vpisu (izbrisu). Pravilnost prvostopenjske odločitve ima podlago tudi v pravilih SPZ (in ne v Obligacijskem zakoniku, na katerega se sklicuje pritožba). SPZ sicer izrecno določa, da je za izbris potrebna pisna izjava volje lastnika, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, le v primeru izbrisa stvarne služnosti, ki je prenehala zato, ker je ista oseba postala lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine (224. člen SPZ), medtem ko določbe o načinu izbrisa osebne služnosti, ko pride do združitve lastnika in užitkarja v eni osebi, nima. Vendar pravna teorija tudi za te primere razlaga enako: da je potrebna za izbris užitka iz zemljiške knjige (po 248. členu SPZ se za osebno služnost stanovanja smiselno uporabljajo določila o užitku) enostranska izjava oziroma zemljiškoknjižno dovolilo za vpis izbrisa užitka iz zemljiške knjige (1). Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

op. št. 1: Renato Vrenčur in drugi, Stavarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 965.