Administrative court grants interim measure to suspend deportation due to severe irreparable harm to father and children.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se učinkovanje izpodbijane odločbe Upravne enote Ljubljana št. 214-10142/2015-5 z dne 2. 11. 2015 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

[JEDRO]

Sodišče je zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe, saj je tožnik s priloženimi dokazi izkazal, da ima res redno zaposlitev in če bi jo izgubil, bi to nedvomno zanj pomenilo nepopravljivo škodo, saj bi bil ob dohodek, hkrati pa bi izgubil možnost, da s tem pomaga svojima otrokoma. Njegova zapustitev države bi pomenila tudi prekinitev stikov z otroki, s čimer bi bil tudi on sam oškodovan. Sodišče tudi meni, da z odložitvijo izvršitve odločbe javna korist ne more biti prizadeta.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija odločbo Upravne enote Ljubljana št. 214-10142/2015-5 z dne 2. 11. 2015. S to odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ter odredila, da je dolžan zapustiti Republiko Slovenijo v 30 dneh po dokončnosti te odločbe ter da posebni stroški postopka v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali.

2. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj se pravno učinkovanje izpodbijane odločbe zadrži do izdaje pravnomočne sodbe v predmetnem postopku in da pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da je oče dveh mladoletnih otrok, ki sta zaupana v varstvo in vzgojo materi. Od razpada družinske skupnosti v maju 2014 in kasnejše selitve partnerke in otrok v Koper sta oba otroka že tako izpostavljena bistvenim spremembam njunih življenj. Trudi se, da bi jima situacijo kar se da olajšal in ju privadil na nov način delovanja družine. Otroka sta sprejela njegovo stanovanje na A. za svoj dom, počasi se navajata, da ga vidita samo ob vikendih. Težko se bori proti odtujenosti lastnih otrok, škoda pa bo nedvomno nepopravljiva, če bo moral zapustiti Republiko Slovenijo, saj že sama pot predstavlja velik materialni strošek. Če bi zapustil Slovenijo, bi izgubil redno zaposlitev in posledično ves svoj dohodek. Izpad dohodka bi tako zanj kot za otroka povzročil veliko stisko, s tem bi bile ogrožene koristi mladoletnih otrok, ki bi utrpela nepopravljivo škodo zaradi odtujenosti očeta, saj sta nanj zelo navezana. Predlog za izdajo začasne odredbe pa je utemeljen tudi s tem, ker je v teku postopek razveze pred sodiščem v Ljubljani in je potrebna njegova prisotnost.

3. Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

5. Sodišče najprej pojasnjuje, da čeprav je tožnik kot toženi stranki navedel „Ministrstvo za notranje zadeve RS, Upravna enota Ljubljana“, je sodišče smiselno štelo, kot da toži Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Upravna enota Ljubljana, ker je to v skladu z 17. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki določa, da je toženec v tovrstnih zadevah država, toženca pa v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan (peti odstavek 17. člena ZUS-1). Sodišče je tako štelo, da je tožena stranka lahko v obravnavani zadevi le Republika Slovenija, ki jo v tem primeru zastopa Upravna enota Ljubljana, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Sodišče je na podlagi navedb v zahtevi za izdajo začasne odredbe ter ob upoštevanju predloženih dokazov ocenilo, da obstaja nevarnost, da bi v primeru izvršitve odločbe, ki med drugim nalaga tožniku tudi zapustitev Republike Slovenije, prišlo do škode, ki bi bila za tožnika nepopravljiva. Sodišče je sledilo tožnikovim navedbam, da ima dva mladoletna otroka, saj je za to predložil tudi ustrezne dokaze, to je izpiska iz rojstne matične knjige. Prav tako je sledilo njegovim navedbam, da je v teku postopek razveze zakonske zveze in da imata otroka že sedaj z njim občasne stike, saj je k zahtevi za izdajo začasne odredbe priložil tudi tožbo za razvezo, kjer je v tožbenem zahtevku navedeno, naj potekajo stiki s tožnikom in otrokoma vsak drugi vikend, kar je skladno z njegovimi navedbami v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da imata tudi sedaj otroka z njim stike ob vikendih. Če bi moral tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, bi bili še ti stiki pretrgani. Ker gre za tožnikova otroka, je sodišče štelo, da bi s tem tudi tožniku bila povzročena nepopravljiva škoda. Tožnik je s priloženimi dokazi tudi izkazal, da ima redno zaposlitev, saj je priložil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 15. 9. 2015 z delodajalcem B. d.o.o.. Iz vseh navedenih razlogov je sodišče v celoti zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe, saj je tožnik s priloženimi dokazi izkazal, da ima res redno zaposlitev in če bi jo izgubil, bi to nedvomno zanj pomenilo nepopravljivo škodo, saj bi bil ob dohodek, hkrati pa bi izgubil možnost, da s tem pomaga otrokoma in kot je bilo že pojasnjeno, bi njegova zapustitev države pomenila tudi prekinitev stikov z otroki, s čimer bi bil tudi on sam oškodovan. Sodišče tudi meni, da z odložitvijo izvršitve odločbe javna korist ne more biti prizadeta.

8. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožnik izkazal pogoje, določene v 32. člena ZUS-1 in je zato njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo. Sodišče ni posebej odločilo, da pritožba zoper sklep o izdaji začasne odredbe zadrži izvršitev začasne odredbe, saj je že s samo izdajo začasne odredbe zadržana izvršitev izpodbijane odločbe, ker skladno s šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožba ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe že po samem zakonu, to je ex lege.