Appeal dismissed; objective danger of enforcement suffices without subjective fault in security proceedings.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so del nadaljnjih stroškov postopka.

[JEDRO]

Stališče sodišča prve stopnje, da na podlagi določbe prvega odstavka 257. člena ZIZ zadostuje objektivna nevarnost, to je vsako objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo in ni potrebno, da bi nevarnost dolžnik povzročal s svojim ravnanjem (subjektivna nevarnost), je pravno pravilno in ga potrjuje tudi sprejeta sodna praksa (odločbi VSL: III Ip 397/2015 in I Cp 3920/2011). Prav tako je pravilno stališče sodišča, da je treba v času odločanja o predlogu za izdajo predhodne odredbe obstoječe finančno oz. premoženjsko stanje dolžnika projecirati v prihodnost, to je v čas oprave izvršbe (odločba VSL I Cpg 1160/2013), saj v obravnavanem primeru ne gre za postopek izvršbe ampak za postopek zavarovanja, katerega osnovni cilj je zavarovanje upnikove terjatve in ne prodaja nepremičnin dolžnika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o predhodni odredbi z dne 15.4.2016 (I. točka izreka) in odločilo, da je dolžnik dolžan upnici povrniti stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje dolžnik po pooblaščencu. Meni, da je nepravilen zaključek sodišča, da za izkaz nevarnosti zadostuje že objektivna nevarnost. Sicer pa upnica te nevarnosti ni izkazala, saj že sama navaja, da je dolžnikovo premoženje za 50.000,00 EUR večvredno, kot znaša njena terjatev. Navedeno zato ne zadošča za zaključek, da bo uveljavitev upničine terjatve kasneje onemogočena ali otežena. Prav tako meni, da je napačen zaključek sodišča, da je treba finančno in premoženjsko stanje dolžnika projicirati v čas oprave izvršbe. Sodišče pa bi moralo upoštevati, da upnik ni izkazal subjektivne nevarnosti. Ne strinja se niti z zaključkom sodišča, da se s prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku na dražbi praviloma doseže nižjo vrednost od ocenjene vrednosti nepremičnin. Upnik pa ni zatrjeval, da dolžnikove nepremičnine niso zanimive za prodajo. Zaključek sodišča, da dolžnik ne zatrjuje, da bi šlo za tržno zelo zanimive nepremičnine, ter da se bo v postopku izvršbe dosegla višja cena od ocenjene vrednosti nepremičnin, je arbitraren in v nasprotju z ugotovitvijo, da je vrednost dolžnikovih nepremičnin 200.621,00 EUR. Dolžnik je svoje obveznosti vedno poravnal. Upničine navedbe so zelo splošne in nekonkretizirane. Ne držijo niti upničine navedbe v predlogu, da dolžnik troši netransparentno. Sodišče se tudi ni opredelilo do njegovih ugovornih navedbe, da ne držijo navedbe, da naj bi on razpolagal s svojimi nepremičninami. Niti ni pojasnilo, zakaj je potrebna kumulacija sredstev zavarovanja, saj že nepremično premoženje zadošča za morebitno plačilo morebitne terjatve upnice. Razlogi, ki jih za svojo odločitev ponuja sodišče, so pavšalni in nikakor niso dovolj za ugoditev predhodne odredbe tudi z rubežem njegovih denarnih sredstev pri OPP. Pri tem opozarja na načelo ekonomičnosti in sorazmernosti sredstev postopka. Glede na navedeno predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni, tako da se ugovoru ugodi in sklep o predhodni odredbi razveljavi in upnici naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno, naj se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno postopanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stališče sodišča, podano v 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da na podlagi določbe prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) zadostuje objektivna nevarnost, to je vsako objektivno stanje dolžnika, ki bi lahko resno ogrozilo bodočo izvršbo in ni potrebno, da bi nevarnost dolžnik povzročal s svojim ravnanjem (subjektivna nevarnost), je pravno pravilno in ga potrjuje tudi sprejeta sodna praksa (odločbi VSL: III Ip 397/2015 in I Cp 3920/2011). Prav tako je pravilno stališče sodišča izraženo v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je treba v času odločanja o predlogu za izdajo predhodne odredbe obstoječe finančno oz. premoženjsko stanje dolžnika projecirati v prihodnost, to je v čas oprave izvršbe (odločba VSL I Cpg 1160/2013), saj v obravnavanem primeru ne gre za postopek izvršbe, ampak za postopek zavarovanja, katerega osnovni cilj je zavarovanje upnikove terjatve in ne prodaja nepremičnin dolžnika. Stališči, kot jih zastopa dolžnik v pritožbi, sta torej pravno zmotni, zaradi česar pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da dolžnik ne ravna tako, da bi bila izdaja predhodne odredbe potrebna.

5. Drži pritožbena trditev, da je dolžnikovo premoženje upoštevaje podatke GURS vredno 200.621,00 EUR. Vendar pritožba spregleda, da sodišče v 20. točki obrazložitve ugotavlja, da je upnica navajala, dolžnik pa tega ni prerekal: - da sta le dve od šestih nepremičnin večje vrednosti, od teh pa je ena dolžnikova le do ½; - da dolžnik z drugim vrednejšim premoženjem ne razpolaga; - da znaša terjatev upnice ob sestavi predloga za zavarovanje z obračunanimi obrestmi in stroški skupno 148.491,84 EUR, ki se zaradi teka zamudnih obresti še povečuje; - da je dolžnik fizična oseba, rojen leta 1952, da ne opravlja več pridobitne dejavnosti (njegovo podjetje je izbrisno), kar vse upoštevaje ugotovitve v predhodni točki te obrazložitve, potrjujejo sprejeto odločitev, da je podana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev upničine terjatve onemogočena ali precej otežena. Zaključek sodišča, da se s prodajo nepremičnin v izvršilnem postopku na dražbi praviloma doseže nižjo vrednost od ocenjene vrednosti nepremičnin, ni arbitraren, ampak temelji na strokovni oceni sodišča, ki te postopke vodi, sploh upoštevaje, da dolžnik ni v celoti lastnik vseh nepremičnin, potrjuje pa ga tudi določba 188. člena ZIZ. Če je premoženjsko stanje dolžnika ugodnejše, bi dolžnik moral v ugovornem postopku svoje navedbe o boljšem premoženjskem stanju, ki ne utemeljuje izdaje predhodne odredbe, konkretizirati in dokazno podpreti (da gre za tržno zanimive nepremičnine, ki bodo dosegle v izvršbi višjo vrednost od ocenjene).

6. Glede na navedeno ne držijo niti pritožbene navedbe, da so upničine navedbe pavšalne in nekonkretizirane, upnica pa je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, svoje navedbe v predlogu za izdajo predhodne odredbe utemeljila in izkazala z vsemi podatki, ki jih je v tej fazi postopka lahko pridobila iz javnih evidenc.

7. Sicer pa predhodna odredba s predznambo zastavne pravice na nepremičninah za dolžnika ne predstavlja posebne škode, saj lahko dolžnik z nepremičnim premoženjem še vedno razpolaga (54. člen Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). Če upnica v končni fazi ne bo uspela s svojim zahtevkom, ki je v tej fazi postopka še nepravnomočen, se bo predznamba izbrisala. Če pa bo pridobila pravnomočno sodno odločbo, bo dolžnik lahko izbris te predznambe dosegel takoj, ko bo obveznost izpolnil, kar očitno namerava, glede na pritožbeno trditev, da je dolžnik svoje obveznosti vedno poravnal.

8. Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na kumulacijo predhodnih odredb. Sodišče je ob dejstvu, da je mogoče že na prvi dražbi (188. člen ZIZ) prodati nepremičnino le za 70 % ugotovljene vrednosti ter da znaša terjatev upnice ob izdelavi predloga za izdajo predhodne odredbe, skupno že 148.491,84 EUR in zaradi teka zakonskih zamudnih obresti še narašča, pravilno zaključilo, da nepremično premoženje dolžnika v fazi bodoče izvršbe ne bo zadoščalo za poplačilo upničine denarne terjatve. Zato je pravilno odločilo, ko je dovolilo predhodno odredbo s predlaganimi sredstvi zavarovanja.

9. Glede na navedeno se pokaže pritožba dolžnika kot neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.