Supreme Court dismissed appeal for dismissal of public fund director due to procedural flaws and severe consequences not proven.

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Z vprašanji, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost postopka izdaje upravnega akta oziroma na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni predmet revizijske presoje, revident uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnil.

Ker so zelo hude posledice nedoločen pravni pojem, mora v vsakem primeru posebej revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z v uvodu tega sklepa navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo tožene stranke, št. 01410-23/2015/4 z dne 3. 7. 2015. Z navedeno odločbo je bil revident na podlagi tretje alineje prvega odstavka 22. člena Zakona o javnih skladih (v nadaljevanju ZJS-1) predčasno razrešen z mesta direktorja tam navedenega javnega sklada.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnih pravnih vprašanj, in sicer:

1. „Ali je bil postopek razrešitve direktorja sklada pravilen in zakonit glede na kršitev načela kontradiktornosti, saj mu ni bila dana možnost, da bi se pred izdajo izpodbijane odločbe izjavil o krivdnih razlogih za razrešitev in o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah, saj mu predhodno nadzorni svet ni predložil pisne očitke glede nepravilnosti ter mu omogočil primeren rok za izjasnitev?“

2. „Ali je bil postopek razrešitve direktorja sklada pravilen in zakonit, ker je kot eden izmed članov nadzornega sveta, ki je sodeloval pri odločitvi o razrešitvi tožnika, bil A. B., pri čemer je na isti seji bila njegova sestra C. D. predvidena za razrešitev s sekretarskega mesta, in ker je bil A. B. neizbrani kandidat za direktorja tega sklada? Ali gre za nasprotje interesov, zaradi česar je bil postopek razrešitve direktorja nezakonit in nepravilen?“

3. „Ali so v obravnavanem primeru sploh podane kršitve, ki jih v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka, oziroma ali so nepristransko in popolne te kršitve ugotovljene v postopku tožnikove razrešitve?“

6. Po presoji Vrhovnega sodišča s tem uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Prvi dve vprašanji se nanašata na pravilnost in zakonitost postopka izdaje upravnega akta, kar ni predmet revizijske presoje. Te kršitve so lahko predmet revizijske presoje le tedaj, če se izrazijo v bistvenih kršitvah pravil ZUS-1, ki jih stori sodišče prve stopnje v upravnem sporu. Vendar pa morajo biti kršitve pravil ZUS-1 tudi ustrezno zatrjevane in utemeljene, saj nanje Vrhovno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.(1) Revident takih kršitev pravil ZUS-1 v reviziji ne zatrjuje. Tudi tretje vprašanje ni izpostavljeno na zahtevani način in se deloma nanaša na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, deloma pa enako kot prvi vprašanji na pravilnost in zakonitost vodenja upravnega postopka, kar, kot že rečeno, ne more biti predmet revizijskega preizkusa, kršitev pravil ZUS-1 pa revident tudi v tem primeru ne zatrjuje.

7. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

8. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident pa s svojimi splošnimi navedbami (da je ostal brez zaposlitve po 60. letu in je posledično nezaposljiv, da ima po objavi razrešitve v medijih slabe reference za novo zaposlitev, da zaradi dogodkov ne more v politiko, da je bil prej član nadzornih svetov, po teh dogodkih pa bi bila njegova morebitna kandidatura brezpredmetna, da je načet njegov ugled in ugled njegovih svojcev, da ima psihofizične posledice in da se je bistveno znižal življenjski standard ob dejstvu, da je soproga invalid III. stopnje) izpolnjevanja tega pogoja v obravnavani zadevi ni izkazal.

9. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

----

(1) Tako VSRS npr. tudi v zadevi X Ips 79/2014 z dne 3. 2. 2016, X Ips 41/2011 z dne 29. 9. 2011.