Supreme Court allows revision to clarify joint liability limits for a bankrupt employer and insurer in Slovenian labor law.

I. Reviziji prvotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I.I.A spremeni tako, da se glasi:

„I.A/ Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do prvotožene stranke v višini 8.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2011 do 2. 7. 2013, in sicer do višine 7.000,00 EUR solidarno s terjatvijo do drugotožene stranke.“

II. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti revizijske stroške v znesku 1.008,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

[JEDRO]

Če (ko) bo kot solidarna dolžnica zavarovalnica ta znesek tožniku plačala, bo tožnik upravičen v stečajnem postopku uveljavljati le še 1.500 EUR, saj bo solidarna obveznost prve toženke do tožnika z izpolnitvijo druge toženke do višine 7.000 EUR prenehala. Dejstvo, da je prva toženka v stečaju in je zoper njo možen le ugotovitveni zahtevek, ne vpliva na pravila porazdelitve dolga med solidarnimi dolžniki, zato mora biti dejstvo solidarne odgovornosti do višine 7.000 EUR ugotovljeno in izraženo tudi v izreku sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do prve toženke (ki je v stečaju) iz naslova odškodnine v višini 7.000 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2011 do 2. 7. 2013 ter drugi toženki (zavarovalnici) naložilo v plačilo 7.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2011 do plačila. V presežku (za znesek 5.000 EUR) je zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve oziroma plačilo zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal delo na način, ki je objektivno nevaren in da prva toženka ni poskrbela za varnost pri delu.

2. Sodišče druge stopnje je v pretežnem delu pritrdilo pravnim zaključkom sodišča prve stopnje. Tožnikovi pritožbi je ugodilo le v toliko, da je ugotovilo obstoj terjatve do prve toženke v višini 8.500 EUR, z upoštevanjem odbitne franšize v znesku 1.500 EUR pa je drugi toženki naložilo plačilo 7.000 EUR. Ustrezno je spremenilo tudi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 6/2016 z dne 9. 3. 2016 na predlog prve toženke dopustilo revizijo glede pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s solidarno odgovornostjo toženk.

4. Prva toženka je nato vložila pravočasno revizijo, v kateri navaja, da je sodišče druge stopnje kljub solidarni odgovornosti toženk ugotovilo obstoj terjatve do prve toženke v višini 8.5000 EUR in drugi toženki hkrati naložilo plačilo v višini 7.000 EUR, kar ob pomanjkanju odločitve, da gre za solidarno odgovornost do višine 7.000 EUR pomeni, da je tožniku prisojeno več, kot je zahteval.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Materialno pravo v zvezi s solidarno odgovornostjo toženih strank je zmotno uporabljeno.

8. Sodišče druge stopnje je glede na to, da je prva toženka v stečaju, pravilno ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do nje v višini 8.500 EUR. Pri tem pa ni upoštevalo, da je odgovornost toženk nasproti tožniku do višine zavarovalne vsote oziroma do višine obveznosti zavarovalnice, solidarna. Solidarna odgovornost je podana na podlagi zavarovalne pogodbe oziroma zavarovanja pred odgovornostjo, v primeru katerega lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, in sicer največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Oškodovanec ima zato pravico, da do višine zavarovalne vsote toži zavarovanca in zavarovalnico posebej ali pa oba skupaj. Vsak dolžnik solidarne obveznosti po prvem odstavku 395. člena OZ odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, in so vsi dolžniki prosti.

9. Zavarovalnici je mogoče za tisto škodo, za katero je odgovoren njen zavarovanec (v tem primeru prva toženka), naložiti plačilo do zneska njene obveznosti, in sicer solidarno. Če to obveznost izpolni, je njen zavarovanec plačila oškodovancu do tega zneska prost. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožniku nastala škoda v višini 8.500 EUR. Za to škodo odgovarja prva toženka, torej je to njena obveznost. Solidarno z njo za to obveznosti odgovarja do višine 7.000 EUR zavarovalnica kot druga toženka. Če (ko) bo kot solidarna dolžnica zavarovalnica ta znesek tožniku plačala, bo tožnik upravičen v stečajnem postopku uveljavljati le še 1.500 EUR, saj bo solidarna obveznost prve toženke do tožnika z izpolnitvijo druge toženke do višine 7.000 EUR prenehala. Dejstvo, da je prva toženka v stečaju in je zoper njo možen le ugotovitveni zahtevek, ne vpliva na pravila porazdelitve dolga med solidarnimi dolžniki, zato mora biti dejstvo solidarne odgovornosti do višine 7.000 EUR ugotovljeno in izraženo tudi v izreku sodbe.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v točki I/I.A spremenilo tako, da se ugotovi obstoj tožnikove terjatve do prve toženke v višini 8.500 EUR, solidarno s terjatvijo do druge toženke v višini 7.000 EUR.

11. Prva toženka je z revizijo uspela, zato je glede na to, da je tožnik z opustitvijo ustreznega zahtevka tudi sam prispeval k zmotni uporabi materialnega prava, upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka v znesku 1.008,80 EUR (582 EUR za postopek s predlogom za dopustitev revizije in revizijo, 40 EUR za materialne stroške, 136,80 EUR za DDV, 250 EUR za sodno takso).